Pravica do dostojanstvene smrti je dejanje sočutja
Razmislek o etičnem jedru zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki človeku vrača pravico do zadnje odločitve.
Pred ponovnim referendumskim odločanjem o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) se javna razprava zlahka izgubi v ideoloških sporih in omenjanju abstraktnih načel. A v jedru te odločitve je nekaj veliko bolj temeljnega: resnično, včasih neznosno trpljenje posameznikov in njihovo vprašanje, kako končati življenje dostojanstveno, pod lastnimi pogoji. Pričevanje o smrti hrvaške pisateljice Dubravke Ugrešić prikaže humano plat te odločitve. Poslovila se je v krogu najbližjih, ob šampanjcu, torti in sušiju, kar nam kaže, da je to lahko zadnje dejanje osebne avtonomije, ki je obkroženo z ljubeznijo.
Glavni argument ZA zakon je prav spoštovanje pacientove avtonomije. Gre za pravico do samoodločbe o svojem življenju in smrti ter preprečevanje nepotrebnega podaljševanja trpljenja. Kot sta v znameniti študiji pokazali psihologinji Ellen Langer in Judith Rodin, je že občutek nadzora ključen za kakovost življenja in celo zdravje starejših. Tisti varovanci v domu, ki so lahko sami sprejemali odločitve (o pohištvu, rastlinah), so bili bolj zdravi in zadovoljni od tistih, za katere je osebje poskrbelo v celoti. Zakaj bi to temeljno človekovo potrebo po nadzoru odrekli ljudem v njihovem najtežjem obdobju? Marsikomu, ki trpi hude bolečine, že samo obstoj možnosti izhoda bistveno olajša spopadanje z vsakodnevnim trpljenjem.
Da bi razumeli, o čem v resnici govorimo, si poglejmo podrobnejše pričevanje brata Dubravke Ugrešić:
“Na zadnji dan Dubravkinega življenja smo se zbrali v njeni sobi med deseto in enajsto uro dopoldne. Prisotni so bili njeni najbližji prijatelji in družina. V nekem trenutku je nekdo omenil, da bodo na Kitajskem objavili osem Dubravkinih knjig! Šalili smo se, celo smejali, da bodo kitajske naklade požrle vse prejšnje. … Dan prej jo je obiskal tudi Arnon Grunberg, danes morda največja literarna zvezda na Nizozemskem, da bi se poslovil od Dubravke. Nazdravila sta si. Maja je naročila dve steklenici šampanjca, torto in suši. Vse je bilo edinstveno, dostojanstveno in žalostno. ...
Ob pol enih je prišla Nikè Büller, Dubravkina onkologinja, ki jo je zdravila zadnja leta. Rada je brala njene knjige in bila ji je blizu. Kot zdravnica je potrdila, da je Dubravka prostovoljno in lastnoročno, pri popolni zavesti zahtevala, da se izvede evtanazija. Medicinska sestra ji je okoli pol enih dala infuzijo in takrat smo bili še vedno vsi tam z njo in peli ob Esmiru. Infuzija je tekla okoli štirideset minut.
Malo pred 14. uro je dr. Büller vstopila v Dubravkino sobo in prosila, da sobo zapustijo vsi razen treh ljudi. Tisti trije smo bili priče... Vprašala jo je, ali je še vedno prepričana v svojo odločitev. Dubravka je to potrdila in zdravnica ji je povedala, da sta se veliko pogovarjali o tem trenutku ... Potem je ob 13.55 v isto cevko sledila injekcija za globoko spanje. Globok spanec nastopi v dveh minutah in pogosto pacienti umrejo že od te injekcije. Sledila je še injekcija za sprostitev vseh mišic, vključno s srčno mišico. Dubravka je umrla že od injekcije za globoki spanec.” (vir)
To pričevanje postavi v kontekst suhoparno razpravo, ki se trenutno odvija. Povzemimo glavne argumente obeh strani.
GLAVNI ARGUMENTI ZAGOVORNIKOV SPREJETJA ZAKONA SO: spoštovanje pacientove avtonomije in pravice do samoodločbe; omogočanje varnega in dostojanstvenega konca življenja v krogu najbližjih; preprečevanje nepotrebnega podaljševanja trpljenja; zagotavljanje enakega dostopa za vse, ki izpolnjujejo stroge pogoje; in sledenje primerom drugih razvitih držav.
GLAVNI ARGUMENTI NASPROTNIKOV SPREJETJA ZAKONA SO: življenje je sveto in nedotakljivo darilo; možnost zlorab in pritiskov na ranljive skupine; nasprotovanje osnovnemu zdravniškemu poslanstvu ohranjanja življenja; spodkopavanje vrednote človeškega življenja; in zanemarjanje razvoja paliativne medicine.
Ob argumentih nasprotnikov je treba navesti ključne protiargumente zagovornikov, ki naslavljajo glavne strahove.
Prvič, zdravniki niso prisiljeni. Zakon izrecno spoštuje ugovor vesti. Noben zdravnik ni dolžan sodelovati v postopku, če to nasprotuje njegovim prepričanjem, pacient pa je vseeno upravičen, da mu država zagotovi nadomestnega zdravnika. Glasno nasprotovanje nekaterih zdravniških organizacij je legitimno, a ne sme biti absolutni veto na pravico pacienta. Njihovo poslanstvo ohranjanja življenja je zaščiteno z ugovorom vesti, medtem ko mora zakon zaščititi posameznika pred neznosnim trpljenjem.
Drugič, postopki vsebujejo stroge varovalke. Sistem predvideva večstopenjsko preverjanje: mnenje lečečega zdravnika, neodvisnega zdravnika, oceno psihiatra in končno odločitev Komisije za PPKŽ. Vse je natančno dokumentirano, pacient pa lahko kadarkoli odstopi od postopka. Zlorabe, s katerimi strašijo nasprotniki, se v državah, kjer tovrstni postopki že dolgo potekajo, preprosto niso uresničile.
Tretjič, paliativna oskrba in PPKŽ nista nasprotji. Zagovorniki se enako zavzemajo za razvoj paliative. A PPKŽ ni “namesto” paliative; je skrajna možnost, kadar niti najboljša paliativna oskrba ne more več lajšati trpljenja. Gre za hkrati, ne za ali-ali.
Četrtič, zdravnik ne izvaja evtanazije. Zakon jasno določa, da pacient sam vnese učinkovino v svoje telo. Gre za pomoč pri samousmrtitvi, ne za neposredno dejanje zdravnika, ki bi povzročil smrt druge osebe.
Petič, vzrok smrti je transparenten in dokumentiran. Čeprav se na zdravniškem potrdilu kot neposredni vzrok smrti navede osnovna bolezen, zakon hkrati določa obvezno poročanje in vodenje registra vseh primerov PPKŽ. Vsak postopek je uradno zabeležen, nadzorovan in vključen v letno poročilo Komisije za PPKŽ, ki se pošilja ministrstvu in Državnemu zboru.
Šestič, kazni za morebitne zlorabe so jasno določene. Globe, ki jih navajajo nasprotniki, se nanašajo le na manjše postopkovne prekrške, ne pa na kazniva dejanja. Vsako dejanje izven določb zakona – od prisile do goljufije – je še vedno kaznivo po Kazenskem zakoniku.
In sedmič, zakon izrecno izključuje duševne bolezni. Pravice do PPKŽ ni mogoče uveljavljati zgolj na podlagi psihične bolezni, kar je jasna razlika od nekaterih ureditev po drugih državah.
Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja seveda ni popoln. Predstavlja politični kompromis, ki je dobil podporo poslancev. A njegovo bistvo je jasno: omogočiti dostojanstven, varen in sočuten način končanja življenja za tiste, ki to želijo in izpolnjujejo stroge pogoje, ob hkratnem spoštovanju vseh, ki tega ne želijo. V praksi se bo gotovo še izpopolnjeval in nadgrajeval – tako kot so se tudi zakoni v državah, ki to pravico že dlje časa priznavajo. Toda osnovno načelo človeškega dostojanstva in svobode odločanja o lastnem življenju ne sme čakati na verzijo, ki se bo vsem zdela popolna.
Sam zakon podpiram, ker menim, da je pomemben korak naprej v priznavanju avtonomije bolnikov, ki se soočajo z neozdravljivo boleznijo in neznosnim trpljenjem. Na referendumu se odločamo o tem, ali imamo kot družba dovolj sočutja, da priznamo posamezniku pravico do dostojanstva tudi v smrti – pravico, da odide pod lastnimi pogoji, ko je življenje postalo zgolj še neznosno mučenje.
Zelo preprosto rečeno, sprejetje takšnega zakona predstavlja civilizacijski napredek družbe – izraz spoštovanja do človekove svobode, do trpečega posameznika in do odgovorne družbe, ki se ne boji sočutja.