Pripoved brez pripovedovalca

Homer, bosanski pevci in umetna inteligenca: o besedilih, ki nastanejo na novo vsakič, ko jih nekdo prikliče

To poletje si v kinodvoranah lahko ogledamo Nolanovo Odisejo. Zgodba je nastala pred skoraj tremi tisočletji in izhaja iz izročila, ki je dolgo živelo v glasovih pevcev. Ti niso ponavljali enega samega nespremenljivega besedila. Kako se je torej tako obsežna pripoved sploh lahko ohranila?

Pri iskanju odgovora je imel pomembno vlogo slovenski slavist Matija Murko. Po Balkanu je s fonografom snemal še živo tradicijo junaških pesmi in opazil nekaj nenavadnega. Isti pevec iste pesmi ni zapel dvakrat enako, pa je vseeno vztrajal, da poje natanko tisto, kar je slišal od svojega učitelja.

Leta 1928 je Murko v Parizu predaval o južnoslovanski epiki. Poslušal ga je tudi vplivni jezikoslovec Antoine Meillet, mentor mladega ameriškega filologa Milmana Parryja, ki je prav takrat zagovarjal disertacijo o Homerjevem jeziku.

Parry je pokazal, da starogrška epa uporabljata obsežen sistem ustaljenih besednih zvez. Različni Odisejevi vzdevki so se prilegali različnim mestom v heksametru, po prepoznavnem zaporedju pa so se ponavljali tudi celotni prizori, kakršni so prihod gosta, pogostitev in slovo.

Na Parryjevem zagovoru je bil, verjetno na Meilletovo pobudo, tudi Murko. Meillet je Parryja opozoril, da tako izoblikovan jezik kaže na tradicijo, v kateri je pesem nastajala sproti med izvedbo. Murkovo delo je ponujalo stik s svetom, kjer so takšni pevci še nastopali. Preveriti je bilo treba le še, ali je z ustaljenimi formulami in prizori mogoče ustvariti pesem dolžine Odiseje.

Parry, takrat mladi harvardski filolog, je zato v letih 1933–1935 odšel v Jugoslavijo, predvsem v Bosno in Sandžak. Snemal je guslarje, ki so peli dolge zgodbe o bojih, ženitvah in maščevanju, ter k delu pristopil skoraj eksperimentalno. Prosil jih je, naj isto pesem zapojejo večkrat ali naj zgodbo drugega pevca zapojejo po svoje. Junaki in dogodki so ostajali isti, dolžina in besedilo pa sta se spreminjala. Pevec je poznal zgodbo, njena besedna podoba je nastajala med petjem, s pomočjo ustaljenih verznih zvez in tipskih prizorov: junak je osedlal konja, poslal pismo ali zbral svate po vzorcih, ki jih je slišal že velikokrat.

Britanski filolog H. T. Wade-Gery je Parryja pozneje nekoliko zbadljivo imenoval za Darwina homerskih študij: kakor naj bi Darwin iz razlage nastanka vrst odstranil stvarnika, naj bi Parry iz Iliade in Odiseje odstranil ustvarjalnega pesnika. Primerjava je bila pretirana, a dobro ponazarja spremembo. Homerjeva epa so odtlej vse pogosteje razumeli kot vrhunec dolge tradicije pevcev, ki so zgodbe skozi generacije razvijali in preoblikovali.

Parry je umrl že pri triintridesetih, še preden je utegnil obdelati zbrano gradivo. Delo je nadaljeval njegov pomočnik Albert Lord, poznejši profesor na Harvardu, ki je pokazal, da sta pri pevcu sestavljanje in izvedba en sam proces. Bosanski guslar Avdo Međedović je v nekaj dneh narekoval ep z več kot dvanajst tisoč verzi, približno toliko, kot jih ima Odiseja. Tradicija mu je ponudila gradnike, njegova izurjenost pa je odločala, kaj bo iz njih nastalo.

Za ljudi, vzgojene ob knjigah, je tak pristop k pesnitvi težko doumljiv. Knjiga je predmet. Obstaja tudi takrat, ko je nihče ne bere. Ima prvo in zadnjo stran ter natančno zaporedje besed; različico, ki od tega odstopa, razumemo kot prevod, predelavo ali napako. V ustni tradiciji pa pesem obstaja samo v trenutku, ko jo nekdo poje. Vsaka izvedba je nova, a poslušalci jo prepoznajo kot isto pesem, ne kot slabo kopijo izvirnika. Njena identiteta živi v toku izvedb, brez ene same dokončne različice.

Prav v tem je mogoče prepoznati nekaj presenetljivo sodobnega. Jezikovni model umetne inteligence odgovora ne poišče v notranjem arhivu že pripravljenih besedil. Ko mu napišemo poziv, začne besedilo sestavljati in vsak naslednji del izbira glede na kontekst ter vzorce, ki jih je usvojil med učenjem. Če vprašanje ponovimo, dobimo praviloma vsebinsko podobno besedilo, a z drugačnim zaporedjem besed.

Podobnost je v načinu nastajanja besedila. Guslar je med petjem črpal iz naučenega pesniškega jezika, model pa med tvorjenjem uporablja vzorce, povzete v njegovih parametrih. V obeh primerih konkretno besedilo nastaja sproti in se prilagaja trenutnemu kontekstu. Če je pisava besedilo spremenila v predmet, ga jezikovni modeli spet spreminjajo v dogodek, podobno kot je bil dogodek recitacija epa.

Toda guslar je bil človek določene skupnosti. Odraščal je z zgodbami, ki jih je pripovedoval, poznal je poslušalce in vedel, kaj jim pomenijo junaki njegovih pesmi. Občinstvo je poznalo isto izročilo in ga je lahko nagradilo, zasmehovalo, popravilo ali zavrnilo. Model pa se je učil iz besedil, nastalih v številnih skupnostih in z zelo različnimi nameni. V njegovem jeziku se srečujejo znanstveni članki, romani, oglasi, spletni prepiri in propaganda, njihovi glasovi pa prihajajo iz svetov, ki si ne delijo spominov, vrednot ali meril resnice.

Parry je pokazal, da pesem lahko ohrani identiteto, ne da bi kdaj obstajala v enem dokončnem zapisu. Stalnica je pevec, ki nastopi pred ljudmi in za svojo izvedbo zastavi ugled. Z jezikovnimi modeli smo dobili nekaj novega: besedilo, ki lahko nastane brez človeškega pripovedovalca.

Človeška vloga se zato seli drugam. Stavkov nam morda ne bo treba vedno oblikovati besedo za besedo. Še vedno pa bomo morali presoditi, katera zgodba je vredna pripovedovanja, kateri zaplet je resničen, kaj je bilo izpuščeno in ali sklep drži.

Ustna tradicija je poznala pesem brez izvirnika, nikoli brez pevca. Nolanova Odiseja je nova izvedba zgodbe, ki je stoletja prehajala iz glasu v glas in se nato ustalila v zapisu. Vemo, kdo je to izvedbo oblikoval in podpisal. Parryjevo vprašanje se zato v dobi umetne inteligence vrača v novi obliki: kdo je pripovedovalec, kadar besedilo tvori model, zanj pa odgovarja človek?

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/pripoved-brez-pripovedovalca