Prvih petdeset slovenskih knjig
Kako je peščica vizionarjev z neverjetno vztrajnostjo v 16. stoletju ustvarila slovenski knjižni jezik kljub boleznim, osebnim tragedijam in nenehnim političnim oviram.
Predavanje Kozme Ahačiča o prvih petdesetih slovenskih knjigah v Frančiškanski knjižnici nas je popeljalo daleč onkraj ustaljene podobe Primoža Trubarja kot zgolj začetnika slovenske književnosti. Razkrilo nam je presenetljivo dramatično 16. stoletje, v katerem se je slovenski knjižni jezik rojeval sredi težkih osebnih stisk, političnih spletk in neverjetne ustvarjalne sile.
Po izdaji prvih dveh knjig leta 1550, ki ju je Trubar videl kot zaključek svojega življenjskega dela, sprva sploh ni nameraval nadaljevati s pisanjem. A se je odzval na poziv Petra Pavla Vergerija, katoliškega škofa v Kopru, ki je kasneje prestopil v protestantizem. Ta ga je prepričal, da je kot edini primeren, da bi prevedel Biblijo v jezik, ki bi bil razumljiv vsem Slovanom.
Šele zunanji pritisk je Trubarja znova potisnil v delo, pri čemer je bilo izjemno pomembno, da takrat ni sledil ideji o vseslovanskem jeziku, ampak je odločno vztrajal pri slovenščini za "cerkev svoje domovine". Leta 1555 je tako izšel prvi prevod Evangelija svetega Matevža, ki predstavlja začetek novega zapisovanja slovenskega jezika z latinskimi črkami namesto v gotici.
Za mitom o Trubarju kot vizionarju se skriva človek, ki se je vseskozi spopadal z velikimi preizkušnjami. Pestile so ga hude bolezni, vključno z bolečim šenom (akutnim bakterijskim vnetjem kože), ki mu je puščal gnojne izpuščaje in ga pahnil v obup, da je bil "sam sit življenja". Zaradi hudih izpuščajev je (po navedbah) "smrdel" in prestajal strašne bolečine, saj antibiotikov še ni bilo.
Nenehno se je soočal s finančnimi skrbmi, izgnanstvom ter ostrimi konflikti. Nekoč sta se s hrvaškim kolegom Stjepanom Konzulom tako hudo sprla, da je Trubar dejal, da bi ga "lahko povsem upravičeno zabodel z nožem”, vse pa se je začelo s prepiranjem žena v skupni kuhinji, ker je ena drugo obtožila, da ne zna vzgajati otrok. Kljub težavam je Trubar z neverjetno energijo izdajal nove knjige.
V Biblijskem zavodu v Urahu, ki ga je Trubar vodil od leta 1561 do 1566, je izšlo 25 hrvaških, 5 italijanskih in samo 5 slovenskih knjig. S tiski v hrvaščini je Trubar razločil hrvaščino od slovenščine ter tako potegnil še spodnjo jezikovno mejo slovenščine. Trubar je leta 1564 izdal tudi Cerkveno ordningo, ki predstavlja prvo slovensko pravno besedilo. V njem je opisal vizijo pravne, organizacijske in duhovne ureditve slovenske cerkve. Govori tudi o šolstvu v slovenščini ter vzpostavlja slovenščino kot jezik vseh cerkvenih obredov.
Pot slovenskega knjižnega jezika ni bila premočrtna, saj so jo že na začetku zaznamovale tudi stranpoti. Pesmarica Ene duhovne pesmi, izdana za Trubarjevim hrbtom, a z njegovim imenom na naslovnici, je vsebovala nekakovostne in celo "nespodobne" pesmi v slabi slovenščini, kar jasno kaže, kako ključna je bila Trubarjeva vloga pri vzdrževanju kakovosti jezika.
Sebastijan Krelj je leta 1566 in 1567 izdal dve knjigi, ki sta pomenili prvi poskus prenove slovenskega jezika in zavesten odmik od jezika Primoža Trubarja. Vendar je z drugo, ki je bila prevod pridig, naredil veliko napako, saj je ustvaril izjemno kompleksen sistem zapisovanja z veliko nadčrkovnih znamenj, ki je deloval neestetsko in zastrašujoče. To knjigo so 11 let pozneje preprosto prepisali nazaj v Trubarjev sistem.
Kljub vsem težavam je 16. stoletje prineslo monumentalne dosežke. Dalmatinova Biblija iz leta 1584 ostaja osupljiv projekt, saj se je z njo slovenščina postavila na 14. mesto med jeziki s celotnim prevodom Svetega pisma. Posamezni izvod Dalmatinove Biblije je bil vreden toliko kot danes "avtomobil srednjega razreda”; knjige pa so prevažali v lesenih sodih, da se ne bi zmočile. Dalmatinova Biblija je vsebovala 11.275 različnih slovenskih besed (brez imen), od tega več kot 3.000 povsem novih, ki se prej nikoli niso pojavile v tisku. Čeprav je Dalmatin ustvaril svoj jezikovni slog, se je v 80% še vedno naslanjal na Trubarja.
Njen pomen pa presega enega avtorja, saj jezik Biblije ni bil le Dalmatinov, temveč sad skrbnega skupinskega dela in intelektualnega konsenza, ki je zagotovil njeno dolgotrajno moč in utrdil jezikovni standard, bohoričico, za naslednja stoletja. Natisnjena je bila v neverjetno kratkem času, le petih mesecih. Ob njej je nastala tudi Bohoričeva slovnica Arcticae horulae, ki je slovenščino postavila na zemljevid sodobnega jezikoslovja kot šele deveti ljudski jezik v Evropi s svojo slovnico. Z Dalmatinovo Biblijo se je uveljavila pisava "bohoričica", ki se je uporabljala za slovenščino skoraj do srede 19. stoletja.
Vendar je bil vrhunec slovenskega protestantizma, izid Dalmatinove Biblije, globoko osebno zaznamovan s tragedijo. Jurij Dalmatin, "čudežni deček" slovenskih protestantov, ki so ga "vzgajali v rokavicah, v vati", je v času prevajanja Biblije izgubil pet svojih otrok, kmalu zatem pa je pri komaj 42 letih umrl tudi sam.
Te zgodbe osvetljujejo 16. stoletje v novi luči, saj ne slikajo dogajanja kot šolskega obdobja linearnega napredka, ampak kot čas intenzivnega intelektualnega vrenja in boja. Pokažejo nam izjemno odpornost, vizijo in osebno ceno, ki so jo plačali ključni akterji pri rojstvu slovenskega knjižnega jezika.
V tem burnem obdobju so posamezniki s pogumom in neverjetno delovno vnemo, kljub boleznim, nasprotnikom in političnim oviram, postavili temelje slovenske kulture. Celoten korpus teh prvih petdesetih knjig, ki obsega osupljivih šestnajst milijonov znakov in v katerem je bilo uporabljenih preko 22.000 različnih slovenskih besed, priča o osupljivi veličini in trajnem pomenu tega temeljnega podviga v slovenski kulturi. V nekaj desetletjih je Trubar s sodelavci ustvaril slovenščino kot nov knjižni jezik s celotnim knjižnim sistemom, Biblijo, slovnico in osupljivo veliko izdanimi knjigami.