Realizem na podlagi vrednot

Vizija finskega predsednika za 21. stoletje

Finski predsednik Alexander Stubb je svojo novo knjigo The Triangle of Power: Rebalancing the New World Order (Biteback Publishing, 2026) napisal kot »učenjak‑državnik«, ki združuje teoretično širino z realnostjo visoke politike. Njegova pripoved se ne začne v knjižnici, temveč z obupanim SMS sporočilom Sergeju Lavrovu na začetku invazije na Ukrajino in z igro golfa z Donaldom Trumpom. Ta kombinacija osebne izkušnje in neposrednega dostopa do centrov moči mu daje posebno kredibilnost pri diagnosticiranju stanja sveta. Knjiga postavlja 24. februar 2022 za prelomni trenutek, enakovreden letom 1918, 1945 ali 1989: dan, ko se je obdobje po hladni vojni nepreklicno končalo in se je iluzija o večnem miru razblinila.

Stubb neusmiljeno razgalja zmotno prepričanje Zahoda, ki je desetletja verjel v »konec zgodovine« – idejo, da bosta liberalna demokracija in tržno gospodarstvo postala univerzalna standarda, ki ju bodo slej ko prej sprejeli vsi. Priznava lastno zmoto, da se bo Rusija razvila v normalno demokracijo, in s tem ponazarja širšo slepoto zahodnih elit. Izkazalo se je, da ekonomska soodvisnost ne zagotavlja miru in da si vsi ne želijo zahodnega načina življenja.

Svet je tako prešel iz relativno urejene strukture v fazo nevarnega »nereda« oziroma interregnuma – medvladja, kjer stara pravila ne veljajo več, nova pa še niso napisana. Zaupanje, ki je bilo temelj mednarodnega sistema, je zlomljeno, institucije so ohromljene, moč pa se je razpršila. Stubbova diagnoza je jasna: ne živimo v prehodnem obdobju, ki bo minilo samo od sebe, temveč v odprtem boju za obliko prihodnjega svetovnega reda, v katerem Zahod ni več edini arhitekt, temveč le eden izmed tekmecev.

Trikotnik moči

Stubbova osrednja analitična inovacija je v identifikaciji nevarne asimetrije med tremi polji moči, ujetimi v nestabilno ravnotežje. Namesto urejene bipolarnosti hladne vojne ali ameriške hegemonije, ki je sledila, se svet sooča s »trikotnikom moči«, v katerem so pravila igre stvar nenehnih pogajanj in konfliktov. Osnovni problem tega novega reda je, da nobena od treh sfer – globalni zahod, globalni vzhod in globalni jug – nima dovolj moči, da bi sama diktirala potek zgodovine, imajo pa dovolj moči, da druga drugo blokirajo ali destabilizirajo.

Globalni zahod, ki ga sestavljajo ZDA, Evropska unija in njihovi zavezniki, se sooča z eksistencialnim paradoksom. Čeprav še vedno predstavlja več kot polovico svetovnega gospodarstva in ohranja vojaško premoč, je njegova politična in moralna avtoriteta resno načeta. Zahod je storil »dvojno napako«: po 11. septembru je varnost postavil pred svobodo, hkrati pa drugim narodom ni dal ustreznega glasu pri upravljanju sveta. Ta kombinacija arogance in zaznane dvoličnosti – kjer se demokracija pridiga, geopolitični interesi pa pogosto prevladajo – je ustvarila vakuum, ki ga zdaj izkoriščajo tekmeci. Zahodna težava ni v pomanjkanju moči, temveč v nezmožnosti prepričati preostali svet, da je liberalni red v interesu vseh, ne le najbogatejših.

Na drugi strani je globalni vzhod, v katerem ima Kitajska vlogo sistemskega oblikovalca novega reda, Rusija pa vlogo destruktivnega motilca obstoječih pravil. Obe državi zavračata zahodno dominacijo in zagovarjata prerazporeditev moči, vendar z različnima strategijama. Rusija deluje kot agresivni rušilec, ki poskuša z vojaško silo in ustvarjanjem kaosa obnoviti imperij 19. stoletja. Kitajska pa vodi potrpežljivo, dolgoročno igro: obstoječi red želi preoblikovati od znotraj in ga prilagoditi svojim avtoritarnim interesom, pri čemer uporablja gospodarsko odvisnost kot glavni vzvod vpliva. Njuno zavezništvo je izrazito transakcijsko in asimetrično – Rusija Kitajsko potrebuje bistveno bolj, kot Kitajska potrebuje Rusijo.

Jeziček na tehtnici v tem spopadu drži globalni jug – raznolika skupina držav od Indije in Brazilije do Savdske Arabije in Južne Afrike. Te države niso več pasivni opazovalci ali zgolj dediči kolonialne preteklosti, ampak samozavestni igralci, ki se zavedajo svoje nove pogajalske moči. Njihov pristop je izrazito pragmatičen in transakcijski: ne zavračajo vrednot kot takih, zavračajo pa moraliziranje brez politične in materialne kredibilnosti. Namesto zvestobe enemu bloku izvajajo taktično neuvrščenost ter sklepajo posle tam, kjer jim to najbolj koristi – kitajska infrastruktura, ruska energija ali zahodna tehnologija. Za zahod je izziv v tem, da globalni jug ne zanima več normativni diskurz sam po sebi, temveč konkretne rešitve za podnebne spremembe, dolgove in gospodarski razvoj.

Ko soodvisnost postane orožje

Največja nevarnost novega svetovnega reda ni vrnitev klasične hladne vojne, temveč spoznanje, da so zadeve, ki so nas nekoč povezovale – trgovina, tehnologija, internet in odprte meje – postale orožje. Stubb to poimenuje »doba nemiru« (Age of Unpeace), v kateri je soodvisnost postala strateška ranljivost. Ločnica med vojno in mirom se je zabrisala: države se ne borijo več le s tanki in raketami, ampak s hibridnim vojskovanjem, kjer se kot strelivo uporabljajo energenti, valute, informacije in celo migracije. Konflikt se je preselil v bančne sisteme, na družbena omrežja in v kritično infrastrukturo.

V tem okolju poteka tekmovanje med demokracijo in avtokracijo, ki ni več zgolj ideološko, temveč sistemsko. Vprašanje ni, katera ideja je lepša, temveč kateri model je sposoben dolgoročno zagotavljati stabilnost, blaginjo in legitimnost. Stubb priznava, da so avtokracije kratkoročno lahko učinkovitejše, a opozarja na njihovo usodno krhkost: nimajo mehanizmov za samopopravek in miren prenos oblasti. Glavno bojišče tega tekmovanja je tehnologija. Kdor nadzoruje podatke, nadzoruje prihodnost. Tu se soočajo trije modeli: kitajski (državni nadzor), ameriški (korporativni nadzor) in evropski (varstvo posameznika), ki je etično najbolj ambiciozen, a politično in tehnološko najšibkejši.

Paradoks trenutnega položaja je, da sodelovanje kljub globokemu nezaupanju ni izbira, temveč nuja. Podnebne spremembe, pandemije in tveganja novih tehnologij ne poznajo meja. Sodelovanje pa ne more več temeljiti na iluziji skupnih vrednot, ampak na jasno opredeljenih skupnih interesih – vendar brez odpovedi temeljnim normam liberalne demokracije. Če želi Zahod preprečiti jedrsko katastrofo ali zlom podnebnega sistema, bo moral sodelovati tudi z režimi, ki jih prezira, ne da bi pri tem spodkopal lastno identiteto.

Od Jalte do Helsinkov

Da bi se izognili scenariju, v katerem tekmovanje preraste v odprt globalni konflikt, Stubb predlaga koncept »na vrednotah temelječega realizma«. Gre za zavrnitev naivnega idealizma devetdesetih let in hkrati za zavrnitev ciničnega realizma, v katerem šteje le moč. Bistvo tega pristopa je v tem, da mora zahod ostati zvest svojim temeljnim vrednotam, hkrati pa sprejeti dejstvo, da jih večina sveta ne deli in jih morda nikoli ne bo.

Ta filozofija zahteva tudi spremembo diplomatskega sloga, ki ga Stubb imenuje »dostojanstvena zunanja politika«. Namesto moralne vzvišenosti je potreben spoštljiv dialog; namesto pridiganja poslušanje; namesto vsiljevanja rešitev vodenje z zgledom. Priznanje preteklih napak in dvojnih meril – od Iraka do selektivne rabe mednarodnega prava – ni znak šibkosti, temveč pogoj za povrnitev zaupanja.

Na sistemski ravni Stubb postavlja izbiro med dvema zgodovinskima modeloma: Jalto in Helsinki. Jalta simbolizira svet interesnih sfer in odločanja velikih sil nad glavami manjših držav. Helsinki pa predstavljajo multilateralizem, enakopravnost in skupna pravila. Vrnitev k logiki Jalte bi pomenila kaos; zato Stubb zagovarja »Helsinke 2.0« – prenovljen, bolj vključujoč mednarodni red.

Ključni del te vizije je reforma Združenih narodov. Stubb zagovarja razširitev Varnostnega sveta z novimi stalnimi članicami iz Latinske Amerike, Afrike in Azije ter omejitev pravice veta. Ne gre za njeno popolno odpravo, temveč za uvedbo mehanizma, ki bi v primeru grobih kršitev Ustanovne listine ZN omogočil suspenz glasovalnih pravic države kršiteljice. Brez takšne prerazporeditve moči bo globalni jug preprosto ustvaril vzporedne institucije, kar bi svet dokončno fragmentiralo.

Optimizem človeške volje

Kljub mračni diagnozi Stubb knjigo zaključi z zadržanim optimizmom. Zavrača determinizem, po katerem je spopad med ZDA in Kitajsko neizogiben, ter poudarja, da mednarodni red ni naravni pojav, temveč človeška stvaritev. Nered je lahko priložnost za prenovo, ne nujno uvod v katastrofo.

Sporočilo Zahodu je jasno: odprta družba, svoboda in demokracija so kljub vsem napakam še vedno najboljši okvir za človeško blaginjo. Vendar ne bodo preživele same od sebe. Treba jih je aktivno braniti, reformirati in predvsem ponuditi svetu brez neokolonialne arogance. Prihodnost ne bo enostavna izbira med Washingtonom in Pekingom, temveč zapletena mreža odnosov, v kateri bo uspešen tisti, ki bo znal najbolje sodelovati. Če bo Zahodu uspelo preseči lastne notranje delitve in vzpostaviti nov, spoštljiv odnos z globalnim jugom, ima še vedno možnost sooblikovati stabilnejši in pravičnejši svetovni red.