Slovenija v mreži tujih informacijskih manipulacij

Kako se tuji vplivi preoblikujejo v navidezno domače razprave

Slovenija ni le opazovalka geopolitičnih napetosti – je strateško izbrana tarča sistematičnega tujega vmešavanja. To je ključna ugotovitev nove analize z naslovom Tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v Sloveniji, ki jo je pripravil Trivelis Inštitut. Avtorja Katja Geršak in Matthew Jacobs opozarjata, da v Sloveniji ne gre za posamične primere lažnih novic. Vzpostavljena je stabilna infrastruktura za širjenje informacij z jasno razdeljenimi vlogami in ponavljajočimi se vzorci. Slovenski primer deluje kot lokalno vozlišče širše arhitekture tujih vplivnih operacij, katerih glavni izvor avtorja identificirata v Rusiji.

Analiza opisuje celoten ekosistem njihove proizvodnje, prilagajanja in distribucije v slovenskem prostoru. Posebna nevarnost, na katero opozarja dokument, je visoka stopnja lokalizacije teh vsebin. Tuji narativi so kulturno prilagojeni in normalizirani do te mere, da zvenijo kot avtentična domača stališča. Končni cilj? Erozija zaupanja v demokratične institucije in paraliza procesov odločanja.

Kako deluje manipulacija: od resnice do laži in nazaj

Operacije tujega manipuliranja z informacijami in vmešavanja – v strokovni terminologiji FIMI – ne delujejo s čistimi izmišljotinami. Pogosto uporabljajo resnične dogodke in verodostojne zapise, ki pa so predstavljeni na zavajajoč način. Ključno je izpuščanje konteksta. Ko iz zgodbe odstranite pomembne dele, lahko iz običajnega dogajanja naredite skandal, iz legitimne politike grožnjo, iz pomoči zavezniku izdajo.

Gre za agresivno delovanje proti demokratičnim procesom, katerega cilj je spodkopavanje zaupanja v razločevanje med resnico in lažjo. Po analitičnem okviru, ki ga uporabljajo institucije EU in NATO, gre za namerne, sistematične in usklajene akcije. Namesto odkritega napada se manipulacija osredotoča na kognitivni okvir družbe. Izkorišča čustveno nabite zgodbe in obstoječe družbene razpoke, da bi dolgoročno spremenila dojemanje realnosti pri državljanih.

Ključni trik delovanja je “pranje informacij”. Tuje sile ne širijo svojih vsebin neposredno – vedo, da bi jih javnost takoj prepoznala kot sumljive. Namesto tega delujejo prek domačih posrednikov: medijev, vplivnežev, organizacij civilne družbe. Ko slovenski akter prevzame tujo vsebino in jo prilagodi lokalnemu jeziku ter kontekstu, postane izvorno tuje sporočilo videti kot pristna domača razprava. To se lahko zgodi zavestno ali nezavedno. Tako se tuja manipulacija skrije, sporočilo pa dobi videz legitimnega izraza javnega interesa.

Za zagotavljanje dosega teh “opranih” informacij se uporablja usklajena amplifikacija. Operacije se opirajo na skrito tehnično infrastrukturo in omrežja sintetičnih računov. Po podatkih Evropske službe za zunanje delovanje predstavljajo ti računi skoraj tri četrtine vseh kanalov v identificiranih operacijah FIMI. Večina ne ustvarja lastne vsebine. Delujejo kot distribucijska vozlišča, ki z usklajenim navzkrižnim objavljanjem in hitrim zasejanjem istega gradiva v več skupin umetno povečujejo vidnost izbranih narativov.

Ko državljan na družbenem omrežju v kratkem času prebere dvajset zelo podobnih objav proti NATO ali EU, to ni naključje. Je rezultat usklajenega delovanja, ki ustvarja lažen vtis široke javne podpore. Končni rezultat je zameglitev ločnice med organsko javno razpravo in umetno generiranim hrupom. Uporabniki postopno zaidejo v odmevne mehurčke, kjer se polarizacija družbe samo še poglablja.

Zakaj prav Slovenija? Strateška vrednost majhne države

Slovenija je za tuje akterje, predvsem Rusko federacijo, priložnost za doseganje nesorazmerno velikih strateških učinkov z relativno omejenimi vložki. Kot država članica Evropske unije in zveze NATO predstavlja potencialno vstopno točko za spodkopavanje teh zavezništv od znotraj. Ruski interes je usmerjen v slabljenje domače podpore tema institucijama. To se manifestira v spodbujanju institucionalnega skepticizma in nasprotovanju konkretnim zavezam – od vojaških vaj do pomoči Ukrajini.

Cilj ni le vplivati na stališča, temveč zagotoviti, da so ta stališča med seboj tako nezdružljiva, da onemogočajo produktiven kompromis. Tako nastane notranji pritisk, ki slovenske odločevalce prisili bodisi v blokado skupnih evropskih politik bodisi v destruktivno sodelovanje, ki omejuje učinkovitost mednarodnega odziva.

Poleg neposrednega vpliva na evropske procese ima Slovenija specifično težo zaradi svoje vloge na Zahodnem Balkanu. Država se tradicionalno pozicionira kot most med evroatlantskimi integracijami in regijo. To je v neposrednem nasprotju z ruskimi interesi, ki širitev EU in NATO na to območje dojemajo kot varnostno grožnjo in izgubo vpliva. Destabilizacija slovenske zunanje politike bi tako neposredno koristila ohranjanju ruske prisotnosti v regiji in zaviranju integracijskih procesov držav kandidatk.

Slovenija pa pomeni tudi potencialni precedenčni model. Uspešen odmik Slovenije od jedrnih politik EU ali NATO bi lahko sprožil širši regionalni trend in služil kot precedenčni primer za nekatere primerljive manjše države. Te so tarče prav zato, ker so zunaj trdnih institucionalnih okvirov bolj ranljive za pritiske. Morebitni izstopi ali pasivizacija bi resno načeli kohezijo zahodnih zavezništev. Ruske operacije v Sloveniji so zato strateško premišljene: ciljajo na izkoriščanje strukturne ranljivosti majhne države za povzročanje sistemskih motenj v širšem evropskem varnostnem prostoru.

Štirje stebri manipulacije v slovenskem prostoru

Analiza prepoznava štiri prevladujoče skupine narativov, ki delujejo usklajeno in se medsebojno krepijo.

Prva je protizahodno in prorusko geopolitično okvirjanje. Evropska unija, NATO in ZDA so prikazani kot glavni povzročitelji globalne nestabilnosti. V tem izkrivljenem pogledu je Rusija razumna obrambna sila, ki odgovarja na zahodne provokacije. Slovenija je predstavljena kot država, ki jo zahodne velesile vojaško in gospodarsko izkoriščajo za svoje interese. Odgovornost za politično, gospodarsko in humanitarno ceno konfliktov se prenaša na zahodne institucije. Dejanski agresor ostane neviden.

Druga skupina uporablja “pranje miru” in moralno inverzijo. Agresorji so predstavljeni kot žrtve, zahodne obrambne politike kot neodgovorno hujskanje k vojni. Rusija in njeni podporniki so edini resnični zagovorniki miru in stabilnosti. Zahodni pozivi k diplomaciji so označeni za dvolično retoriko, ki prikriva ekspanzionistične težnje. Z uporabo pacifističnega jezika in humanitarnega uokvirjanja se proruska stališča humanizirajo, kar zmanjšuje odpor pri občinstvih, ki bi sicer zavrnila odkrito geopolitično propagando. Pozivi k “miru” v tem kontekstu ne pomenijo konca agresije, temveč zahtevo po prekinitvi zahodne pomoči napadeni državi.

Tretji steber cilja neposredno na delegitimizacijo domačih institucij in elit. Ta narativ sistematično spodkopava zaupanje v slovensko politično vodstvo, medije in strokovnjake. Ti so prikazani kot lojalni tujim interesom – Bruslju ali Washingtonu – in ne interesom lastnih državljanov. Državne institucije so uokvirjene kot zgolj izvrševalke zunanjih direktiv brez lastne suverenosti. To krepi prepričanje, da demokratični procesi ne delujejo v korist “navadnih ljudi”. V zadnjem obdobju se ta narativ vse pogosteje osredotoča na Evropsko unijo, ki je predstavljena kot glavni krivec za gospodarske težave in izgubo nacionalne identitete. S tem se pripravlja teren za pozive k izstopu iz zveze.

Četrta kategorija je konspirativni protiglobalizem. Mednarodno sodelovanje in multilateralne institucije so interpretirane kot zarota globalnih elit za nadzor prebivalstva. Pobude, kot sta Agenda 2030 Združenih narodov ali zeleni prehod, so preoblikovane v mehanizme za razgradnjo nacionalne avtonomije in omejevanje svobode. Slovenski politiki so prikazani kot sostorilci v tem domnevnem projektu, ki naj bi služil bogatim elitam na škodo blaginje državljanov. Z vzbujanjem strahu in iskanjem grešnih kozlov v abstraktnih “globalistih” se sistematično zmanjšuje zaupanje v kakršnokoli obliko mednarodnega povezovanja in kolektivnega reševanja kriz.

Kako teorija postane praksa: primer iz oktobra 2025

Oprijemljiv dokaz, kako manipulacija deluje v praksi, ponuja podrobna analiza dogajanja po zasedanju Parlamentarne skupščine NATO v Ljubljani oktobra 2025. Dan po zaključku zasedanja je zapis znanega slovenskega komentatorja Uroša Lipuščka na Facebooku postal osrednja točka za hitro širjenje protinatovskih in proruskih narativov.

Objava je vsebovala mešanico selektivnih dejstev in nepreverjenih trditev o neučinkovitosti zahodnega orožja ter domnevnem trošenju pokojninskega denarja za tuje vojne. Vsebina se je tesno ujemala z narativi ruskih državnih medijev, a je bila preoblikovana v domačo državljansko kritiko. Čeprav je avtor zapisa javna osebnost, analiza distribucije kaže, da izjemnega dosega ni mogoče pripisati zgolj organskemu zanimanju javnosti.

Večina delitev objave je bila izvedena v zelo kratkem časovnem oknu v jutranjih urah. Ključno vlogo so odigrali profili, ki so delovali kot distribucijska vozlišča. Nekateri so objavo delili tudi petkrat v nekaj minutah v različne, pogosto povsem nepolitične skupine – od kulinaričnih do nostalgičnih. Takšen vzorec vedenja je značilen za usklajeno neavtentično delovanje, kjer omrežje profilov umetno povečuje vidnost določene vsebine, da bi ustvarilo vtis splošnega družbenega konsenza.

Primer iz objavljene analize nazorno prikazuje, kako se tuji narativi “operejo” prek zaupanja vrednih lokalnih glasov in nato s pomočjo tehnične infrastrukture preplavijo slovenski spletni prostor kot navidezno pristno javno mnenje. Takšen hibridni model vplivanja je še posebej nevaren, ker zabriše izvor manipulacije. Uporabniki na družbenih omrežjih nimajo občutka, da berejo tujo propagando, temveč legitimen zapis zaskrbljenega sodržavljana, ki ga podpira množica drugih.

Ko je porušeno zaupanje v skupno resnico

Analiza Trivelis Inštituta jasno pokaže, da tuje manipuliranje z informacijami ni zgolj komunikacijski ali medijski problem, temveč prvorazredno vprašanje nacionalne varnosti. Medtem ko klasični vojaški napadi ciljajo na fizično infrastrukturo, delujejo operacije FIMI sistematično na kognitivni ravni družbe. Njihov učinek je manj viden, a dolgoročno bistveno bolj destruktiven: razgradnja zaupanja, erozija skupne realnosti in oslabitev sposobnosti demokratične skupnosti za usklajeno delovanje.

Takšne operacije ne težijo nujno k temu, da bi prebivalstvo prepričale v eno samo alternativno resnico. Njihov dejanski cilj je fragmentacija – ustvariti okolje, v katerem so interpretacije dogodkov tako razcepljene, da postane vsak družbeni konsenz nemogoč. V takšnem prostoru se vsaka politična odločitev razume kot sumljiva, vsaka institucija kot podaljšek tujih interesov, vsako dejstvo pa kot stvar osebne izbire ali ideološke pripadnosti. Demokracija v takem stanju formalno obstaja, a funkcionalno ohromi.

Posebna nevarnost operacij FIMI je v njihovi navidezni banalnosti. Ne delujejo prek spektakularnih laži, temveč prek ponavljanja, selektivnega uokvirjanja in čustvenega nagovarjanja. Ko se enaki narativi pojavljajo hkrati v različnih kanalih, podprti z videzom množične podpore, postopno preoblikujejo meje sprejemljivega. Kar je bilo včeraj obrobno, danes postane legitimna razprava, jutri pa prevladujoč okvir razumevanja.

Hkrati pa prav ta sistematičnost predstavlja njihovo ključno ranljivost. Ker morajo biti manipulativne taktike množične in javne, puščajo sledove: ponavljajoče se vzorce, usklajene časovne ritme, identične pomenske strukture v navidezno nepovezanih virih. Razumevanje teh mehanizmov – od informacijskega pranja do avtomatizirane amplifikacije – omogoča razlikovanje med avtentično javno razpravo in umetno ustvarjenim hrupom. Informacijska manipulacija je uspešna takrat, ko je večina ne prepozna kot manipulacijo. Informacijska manipulacija je uspešna, dokler ostaja nevidna.

Celotno poročilo (pdf): Tuje manipuliranje z informacijami in vmešavanje v Sloveniji.