Sodba o vdoru proticepilcev na RTV razkriva zmotno razumevanje znanosti

Analiza sodne obrazložitve, ki pokaže, kako pravni diskurz prevzema retoriko teorij zarote in s tem razgalja globljo družbeno krizo razumevanja znanosti.

Redko se zgodi, da se prekrškovna sodba bere kot esej o znanosti. A prav to se je zgodilo v primeru, ko je sodišče namesto o vdoru v RTV razpravljalo o resnici, znanosti in vlogi medijev v družbi.

Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani (ZSV 440/2023) obravnava dogodek iz septembra 2021, ko je skupina protestnikov vstopila v prostore RTV Slovenija. Od urednikov so zahtevali, naj javnost obvestijo o domnevnih nevarnostih cepiv proti covidu-19, o katerih naj bi RTV molčala.

Štiri leta pozneje je sodišče dejanje razglasilo za odziv v “upravičljivi skrajni sili”. Kršitev zakona naj bi bila opravičljiva, ker so udeleženci verjeli, da rešujejo življenja. Postopek je bil ustavljen, sodnik pa je svojo odločitev pospremil z obširno in presenetljivo ostro razpravo o medijih, znanosti in družbeni vlogi resnice.

Namen te analize ni presoja pravne pravilnosti sodbe ali osebna kritika sodnika, temveč premislek o tem, kako se v javnih institucijah odraža širši družbeni odnos do znanosti in resnice.

Sodba predstavlja natančen prikaz specifičnega načina razmišljanja, ki je v svojem jedru globoko zmotno. Gre za epistemologijo, ki jo sicer redko vidimo formalizirano v sodni praksi, a jo vsakodnevno prepoznavamo kot temeljno značilnost proticepilskih gibanj in retorike teorij zarot.

Ker so takšna prepričanja v družbi nevarno razširjena, hkrati pa jih je težko nasloviti, je sodba idealna priložnost za analizo tovrstnega diskurza. Dokument namreč ni obskuren spletni zapis, ampak uradno dejanje sodne veje oblasti, ki tem zmotnim prepričanjem podeljuje legitimnost.

Dekonstrukcija sodnikovega pogleda na znanost

A. Zmotno enačenje znanstvenega konsenza in religiozne dogme

Osrednja retorična poteza, ki jo sodnik izvede v 24. točki obrazložitve, je temeljni kamen, na katerem sloni celotna protiznanstvena epistemologija. Sodnik najprej postavi jasno ločnico med “religijo”, ki po njegovem “temelji na dogmah, kot neovrgljivih božjih resnicah”, in “znanostjo”, katere bistvo je “v preizkušanju, spremembah, napredku, rasti, novih dognanjih in vsem drugem dinamičnem, ter (tudi) antidogmatičnem”.

Nato pa stori ključni miselni preskok: trdi, da je “Argument ‘stroke’ in ‘znanosti’” v primeru pandemije “postal religijski argument, vezan na določenega strokovnega oligarha”.

To je temeljna spoznavna napaka in srž zmotnega razumevanja, ki ga analiziramo. Sodnik namerno in napačno enači dva popolnoma različna koncepta: dogmo in znanstveni konsenz.

• Dogma je stališče, ki se ga posameznik oklepa brez dokazov ali celo kljub nasprotnim dokazom. Temelji na avtoriteti, razodetju ali tradiciji in ni odprta za preizpraševanje.

• Znanstveni konsenz je njeno natančno nasprotje. Je stališče, ki izhaja iz pretehtane celote vseh razpoložljivih dokazov. Oblikuje se skozi proces, ki vključuje na tisoče neodvisnih študij, strokovnih pregledov, ponovitev poskusov in nenehno medsebojno kritiko. Konsenz ni “neovrgljiva resnica”, temveč preprosto predstavlja najbolj robustno razlago podatkov, ki jo znanost v danem trenutku premore, in je vedno odprt za spremembe ob novih, močnejših dokazih.

S tem, ko je sodnik konsenz preprosto označil za “dogmo”, je ponovil enega najbolj obrabljenih tropov proticepilskega in konspiracionističnega diskurza. Ta retorični prijem omogoča, da se celotna teža zbranega znanstvenega védenja (mnenja regulatornih agencij, epidemioloških inštitutov, tisočih raziskav) zavrže en bloc, brez potrebe po soočenju z dejanskimi podatki.

Sodnik tako obrne resničnost na glavo: skupnost, ki svoja stališča gradi na ogromni količini empiričnih podatkov (znanstvena stroka), je zanj “dogmatična”, medtem ko posamezniki, ki se oklepajo stališč na podlagi ene same, po možnosti napačno interpretirane pogodbe, postanejo “pravi” znanstveniki, ki “preizkušajo” domnevno “dogmo”.

B. “Galilejev gambit” kot dramatizacija osamljenega disidenta

Ko je sodnik znanstveni konsenz že označil za “dogmo”, potrebuje še drugega protagonista za svojo zgodbo: junaškega disidenta, ki si to dogmo upa izpodbijati. Tega najde v kršiteljici in njeni skupini. Da bi podprl to dramaturško vlogo, v 24. točki uporabi eno najpogostejših retoričnih figur iz arzenala teoretikov zarote: t. i. “Galilejev gambit”.

Sodnik zapiše, da mora biti znanost odprta za različna stališča, “kot dokazuje zgodovina na primerih mnogih posameznikov (Galileo, Kopernik, Marie Curie itd.)”.

Ta argumentacija je v svojem bistvu globoko zavajajoča in zgodovinsko netočna. Logika “Galilejevega gambita” je preprosta: “Meni nasprotujejo in me zatirajo, a tudi Galileju so nasprotovali in ga zatirali. Torej obstaja možnost, da imam prav tako kot on.”

Zakaj je to epistemološka napaka:

1. Ignorira statistiko zmot: Sodnik s tem pozabi na tisoče “disidentov” v zgodovini znanosti, ki so jim prav tako nasprotovali, a so se preprosto motili. Zgodovina ni preprosta parada osamljenih genijev. Biti v manjšini ali biti zatiran ni nikakršen dokaz ali celo indic, da imaš prav.

2. Primerja neprimerljivo: Sodnik potegne absurdno vzporednico med sodobno, globalno, na podatkih temelječo medicinsko znanostjo in stanjem pred več kot tremi stoletji. Galileo in Kopernik nista nasprotovala znanstvenemu konsenzu, temveč teološko-politični dogmi Cerkve, ki je temeljila na avtoriteti in veri, ne pa na empiričnih podatkih v sodobnem pomenu besede.

3. Ustvarja lažno žrtev: Ta retorika služi preoblikovanju odnosa med akterji. Znanstvena skupnost, ki zgolj sledi podatkom in zavrača neutemeljene trditve, je preoblikovana v “zatiralsko” avtoriteto (inkvizicijo). Skupina posameznikov, ki nima ne podatkov ne ustrezne izobrazbe za njihovo tolmačenje, pa je povzdignjena v vlogo junaškega, zatiranega “Galileja”.

S tem ko sodnik uporabi ta prijem, ne kaže le pomanjkljivega razumevanja zgodovine znanosti, ampak aktivno uporablja isto metodologijo razvrednotenja stroke, kot jo uporabljajo tisti, ki trdijo, da so odkrili “resnico”, ki jo “uradna znanost” skriva pred nami.

C. Epistemologija “zdrave pameti” proti strokovnemu znanju

Ko je sodnik enkrat postavil temelje, da je “uradna stroka” dogmatična (sklop A) in da so disidenti pravi junaki (sklop B), potrebuje še orodje, s katerim lahko laik-disident presodi, da se stroka moti. To orodje najde v t. i. “zdravi pameti”.

V 25. točki sodnik našteje vrsto domnevnih “neuspehov” uradne stroke: “Dovoljena uradna stroka je najprej zagotavljala, da cepivo prepreči prenos virusa na druge, a ga ni. Pa da se cepljeni posameznik [...] ne more več okužiti, a se je lahko. Pa da sta potrebna največ dva odmerka cepiva, dokler ni prišlo do treh...”

Svoj premislek nato zaključi s ključnim, epistemološko razkrivajočim stavkom: “Opisana neskladja je bilo mogoče zaznati brez vsake izobrazbe, z le odprtimi očmi in ušesi.”

To je jedro populistične epistemologije. Sodnik trdi, da za presojo kompleksnih vprašanj virologije, imunologije in epidemiologije ne potrebujemo strokovnega znanja, pač pa zadostuje laični “zdrav razum”. Njegovo stališče je, da je sposobnost opazovanja spremembe enaka sposobnosti razumevanja njenega vzroka.

To je fundamentalna zmota:

• Laik (”brez vsake izobrazbe”) lahko res opazi, da se je priporočilo stroke spremenilo (npr. iz “dva odmerka” v “poživitveni odmerek”).

• Vendar pa ta isti laik ne more razumeti, zakaj se je priporočilo spremenilo – ker nima znanja o pojavu novih sevov (npr. Delta ali Omikron), o upadanju imunske zaščite po določenem času ali o kompleksni analizi podatkov varnosti in učinkovitosti iz četrte faze kliničnih testiranj.

Podobno velja za ključni “dokaz”, na katerega se opirajo tako kršiteljica kot sodnik – domnevni “uradni vladni dokument”. Laično “zdravorazumsko” branje je v tem dokumentu (pogodbi) videlo dokaz prevare, ker proizvajalec “ni prevzel odgovornosti” ali “ni vedel” za vse stranske učinke. Strokovno, kontekstualno razumevanje, ki ga sodnik zavrača, pa ve, da so takšne klavzule o omejitvi odgovornosti in naštevanje vseh možnih tveganj (tudi teoretičnih) standardna pravna in farmacevtska praksa. Ne gre za “skrivni dokaz”, ampak za napačno interpretacijo, ki jo omogoči prav odsotnost strokovnega znanja – tista ista odsotnost, ki jo sodnik poveličuje kot prednost.

Sodnik to svojo vero v “zdravo pamet” potrdi že v 24. točki, ko zapiše, da je “človekov preživetveni razmislek v zasnovi zdravorazumski... in kot tak neodvisen od licenc ali izobrazbe.”

S tem ustvari lažno dihotomijo med avtentično “zdravo pametjo” ljudstva (ki ga predstavlja kršiteljica) in domnevno koruptivno, odtujeno “stroko” (ki jo predstavljajo “licence” in “oligarhi”). Sodnik dejansko sporoča, da je za presojo najzahtevnejših znanstvenih vprašanj pandemije izobrazba ovira, ne pa prednost.

Ironično je, da sodnik sam prizna, da so se “podatki sproti spreminjali”. A namesto da bi to razumel kot razlog, zakaj so se morale znanstvene razlage in priporočila prilagajati – kar je znanstvena metoda na delu – to vidi kot dokaz prevare ali nesposobnosti. Spreminjanje stališč ob novih dokazih zanj ni znak delovanja znanosti, temveč znak njene “zmotnosti”, ki jo lahko “z odprtimi očmi” razkrinka vsak laik.

D. Zahteva po “lažni uravnoteženosti” kot pot do resnice

Končno, ko je sodnik vzpostavil “dogmatično stroko” in “junaškega laika”, svojo epistemologijo usmeri še proti zadnjemu akterju: medijem. V 22. točki RTV označi za “enostranski propagandni stroj”, ker je v prispevku o dogodku protestnike predstavila kot “nevarne zanikovalce”, ni pa “z besedo [...] omenila, zakaj so ti ljudje sploh vstopili v RTV” in da so imeli uradni dokument.

S tem sodnik ne kritizira zgolj enega novinarskega prispevka. Njegova kritika je globlja in je razvidna iz 24. točke: očita jim, da so “kritičen del stroke cenzurira[li]” in preprečili, da bi se “različna mnenja sooči[la]”.

S tem sodnik razkrije svojo predstavo o tem, kako naj mediji posredujejo znanje: javnosti naj bi kot v boksarskem ringu predstavili “obe strani”, javnost pa naj bi se potem odločila. To je klasična zahteva po t.i. “lažni uravnoteženosti” (false balance).

Epistemološka težava tega modela je očitna:

1. Enači mnenja in dokaze: Model predpostavlja, da je pot do resnice preprosto soočenje dveh “mnenj”. Toda v znanosti ne gre za mnenja, pač pa za dokaze. Ne moremo “uravnotežiti” stališča, ki temelji na številnih kliničnih študijah in globalnem konsenzu regulatornih agencij, s stališčem, ki temelji na alternativni interpretaciji ene pogodbe in nekaj spletnih videih.

2. Ustvarja iluzijo debate 50/50: Ko medij da enak čas in težo znanstvenemu konsenzu (99.9 % teže dokazov) in obrobni, neutemeljeni trditvi (0.1 % teže dokazov), pri gledalcu ne ustvari “obveščenosti”. Nasprotno, ustvari popolnoma lažno sliko realnosti – iluzijo, da v stroki poteka resna debata “50/50” o temeljnih vprašanjih, o katerih je v resnici že davno dosežen konsenz.

3. Zamenjuje vlogo medija: Sodnikovo razumevanje je, da bi moral javni medij delovati kot odprt forum za vsakogar, ki ima neko trditev. Toda v javnozdravstveni krizi je vloga odgovornega medija (še posebej javnega) posredovati najboljše razpoložljivo znanje in preverjene informacije, ne pa gostiti spektakla, kjer lahko vsakdo brez dokazov trdi karkoli in s tem neposredno ogroža javno zdravje.

Zahteva po “soočenju mnenj” je tako še en del zmotne epistemologije, ki jo sodnik deli s teoretiki zarot: prepričanje, da “uradni mediji” skrivajo resnico s tem, ko ne dajo glasu “drugi strani”. Sodnik s tem ne zagovarja “pravice do obveščenosti”, temveč pravico do dezinformiranja pod krinko uravnoteženosti.

Posledice zmotne epistemologije

Analizirani sklopi – od enačenja konsenza z dogmo do zahteve po lažni uravnoteženosti – razkrivajo, da v sodbi ne gre za posamične, naključne miselne napake. Nasprotno, sodnikova obrazložitev predstavlja popoln in notranje koherenten alternativni spoznavni sistem.

To je sistem, ki za svoje delovanje nujno potrebuje vse štiri identificirane elemente: sistematično razvrednoti strokovno znanje (kot “dogmo”), poveliča laični dvom (kot “zdravo pamet”), dramatizira vlogo disidenta (kot “Galileja”) in zahteva enako medijsko obravnavo za znanost in psevdoznanost (kot “uravnoteženost”). To je natančen opis epistemologije, ki poganja ne le proticepilska gibanja, ampak tudi zanikanje podnebnih sprememb in večino drugih sodobnih teorij zarot.

Najbolj problematičen vidik sodbe zato ni v tem, da takšno razumevanje znanosti obstaja; na družbenih omrežjih in forumih je vseprisotno. Ključni problem je, da je sodna veja oblasti to zmotno epistemologijo uradno legitimizirala.

S tem, ko je sodišče ta način razmišljanja uporabilo kot temelj za svojo odločitev, ga je prestavilo z družbenega obrobja (kjer velja za mnenje) v samo jedro formalnega pravnega odločanja (kjer postane podlaga za dejstva).

Sodba ZSV 440/2023 tako ni le dokument o prekršku. Je predvsem opozorilo, kako globoko je tovrstno protiznanstveno razmišljanje pri nas prodrlo v družbene institucije in kako nevarno je, ko dobi glas formalne avtoritete. Namesto da bi sodišče delovalo kot branik razuma, je v tem primeru prispevalo k spoznavnemu kaosu, v katerem “odprte oči” laika veljajo več kot leta strokovnega izobraževanja in tisoči ur empiričnih raziskav.

Javna objava sodbe je dostopna tukaj.