Stalinov človek pri Titu

Kostariški diplomat na rutinskem obisku pri Titu? Ne, Stalinov agent z nalogo likvidacije ...

Srečanje v Belem dvoru

Bilo je jutro 27. aprila 1953, ko je Josip Broz Tito v skromno opremljeni sprejemnici Belega dvora na Dedinju sprejel moža, ki se je predstavljal kot Teodoro Castro, diplomat majhne srednjeameriške države Kostarike. Za Tita, ki se je pet let prej drzno uprl Stalinu in popeljal Jugoslavijo na samostojno pot, je bilo to srečanje le še eno v nizu prizadevanj za tkanje novih zavezništev in utrjevanje položaja države kot vodilne sile gibanja neuvrščenih.

Šarmantni gost, na videz v poznih tridesetih, je spretno laskal Titu in hkrati slikal mamljive podobe gospodarskega sodelovanja: Kostarika bi Jugoslaviji ponudila vrhunsko kavo in kakav, v zameno pa kupovala njen cement in industrijske stroje. Pogovor je tekel v angleščini, občasno je posredoval prevajalec. Oba moža sta vlekla dim iz pipe, v katero je bila navpično vtaknjena cigareta, kar je bila Titova značilna razvada, ki jo je Castro iz spoštovanja posnemal.

Skrivnost za diplomatsko fasado

Po koncu srečanja, ki je minilo v prijetnem vzdušju, naj bi Tito svojim najožjim sodelavcem zaupal, da se mu kostariški diplomat sicer zdi simpatičen, a da za njegovim očitnim prilizovanjem najverjetneje tiči želja po ugodnem trgovinskem dogovoru. Titova prekanjenost ga ni pustila na cedilu, saj je pravilno zaslutil, da se za uglajeno fasado skriva več kot le diplomatska vljudnost.

Vendar pa resnični motiv Castrovega obiska ni imel nobene zveze s trgovino. Mož, ki ga je Tito sprejel tistega jutra, je bil sicer res akreditiran kot kostariški diplomat, a njegovo pravo ime ni bilo Teodoro Castro. Prav tako nikoli ni niti stopil na kostariška tla, čeprav je o svoji namišljeni domovini znal pripovedovati dolge in slikovite zgodbe.

Rojstvo vohuna

V resnici pa je bil to Josip Romualdovič Grigulevič, izkušen sovjetski “ilegalec”, vohun, ki je deloval pod skrbno zgrajeno tujo identiteto. Le nekaj mesecev pred tem srečanjem v Beogradu mu je Stalin osebno zaupal tajno nalogo: s Titom naj ne sklene gospodarskega sporazuma, ampak naj ga likvidira.

Grigulevič, rojen leta 1913 v litovskem mestu Trakai, je imel za seboj dolgo zgodovino tajnega delovanja. V mladosti se je izuril v revolucionarnem podzemlju Vilne, pozneje pa je odpotoval v Argentino, kjer se je hitro naučil skoraj popolne španščine. Leta 1936 se je vrnil v Evropo in se nameraval boriti v španski državljanski vojni, kjer ga je rekrutirala NKVD. Iz njegovega dosjeja KGB je razvidno, da je sodeloval pri dolgotrajnih, verjetno nasilnih zaslišanjih in “likvidacijah” sovražnikov režima. Maja 1940 je vodil tudi drzen, a neuspešen poskus atentata na Leona Trockega v Mexico Cityju.

Po večletnem gibanju po Latinski Ameriki pod različnimi identitetami se je leta 1945 ustalil. V Čilu je spoznal kostariškega konzula in si izmislil zgodbo, da bi nanj naredil vtis. Prebral je novico o nedavno umrlem kostariškem pridelovalcu kave, ki je umrl brez otrok. Predstavil se je kot njegov sin in povedal, da ga je oče zapustil, ker je bil nezakonski otrok. Nadaljeval je, da je pred nekaj leti emigriral v Čile, da bi se izognil žalostnemu dejstvu, da ga doma ne želijo. Zdaj, ko je njegov oče umrl, je “Teodoro Castro” želel ponovno odkriti svoje kostariške korenine. Tako je kmalu dobil potni list na Castrovo ime in priporočilno pismo generalnega konzula.

V središču hladne vojne

Leta 1948 sta bila z ženo Lauro, mehiško komunistko s ponarejeno urugvajsko identiteto, poslana v Italijo, eno od najbolj vročih bojišč v začetku hladne vojne. Ob prihodu v Rim je opravil vljudnostne obiske pri glavnih akterjih latinskoameriške diplomatske in poslovne skupnosti. Kmalu si je s svojim naravnim šarmom in laskanjem ustvaril impresiven seznam stikov.

Prelomni trenutek je nastopil leta 1951, ko je Rim obiskal kostariški veleposlanik iz Španije; Grigulevič mu je uspel organizirati srečanje s papežem, kar je gosta tako navdušilo, da je v San José nemudoma poslal depešo s priporočilom, naj se temu izjemno sposobnemu mlademu Kostaričanu v Rimu podeli uradni diplomatski status.

Leta 1952 je Grigulevič predal poverilna pisma italijanskemu predsedniku in s tem uradno postal del bleščečega rimskega diplomatskega zbora. Kot veleposlanik Castro je živel dvojno življenje: navzven je bil uglajen diplomat, ki je prirejal razkošne sprejeme ob latinskoameriških praznikih, redno obiskoval Vatikan in gojil stike z vplivnimi osebnostmi.

Njegov šarm mu je odpiral mnoga vrata. Ironično, celo nova ameriška veleposlanica Clare Boothe Luce, ki je ob prihodu v Rim aprila 1953 glasno napovedala, da se ne bo družila s komunističnimi diplomati, se je po lastnih zapiskih kmalu sestala prav s Teodorom Castrom. Medtem ko je "Castro" navduševal rimsko družbo, je Grigulevič vestno opravljal svoje pravo delo: v Kostariko je pošiljal kratka, nepomembna poročila, v Moskvo pa obsežne depeše z dragocenimi obveščevalnimi podatki o italijanski politiki, Vatikanu in zahodnih diplomatih.

Stalinov ukaz

Ko je bil Grigulevič leta 1952 imenovan tudi za veleposlanika v Jugoslaviji, je Stalin, besen zaradi Titovega kljubovanja, v tem prepoznal edinstveno priložnost. Diplomatskih odnosov med državama praktično ni bilo, Tito pa je po razkolu z Moskvo temeljito očistil svoj krog zaupnikov vseh stalinistov in sovjetskih simpatizerjev, zaradi česar Moskva ni imela nobenega agenta v njegovi neposredni bližini. Zdaj pa se je ponujala možnost, da se izurjenega morilca pod diplomatsko krinko pošlje naravnost v Titovo naročje.

Vrhovi sovjetske obveščevalne službe so nemudoma začeli snovati drzne načrte za atentat. Ena izmed najbolj skrajnih možnosti je predvidevala, da bi Grigulevič med zasebno avdienco pri Titu s pomočjo skrite naprave neopazno sprostil aerosoliziran sev pljučne kuge. Ta bi zagotovo pokončal vse prisotne, medtem ko bi bil atentator, predhodno zaščiten s cepivom, edini preživeli. Druga možnost je vključevala predajo na videz nedolžnega darila v obliki okrašene škatlice za nakit, ki pa bi ob odprtju sprostila smrtonosni strup.

Načrt je predvideval tudi kritje za primer neuspeha ali zajetja agenta. Grigulevič je dobil navodilo, naj napiše poslovilno pismo svoji ženi Lauri, ki bi ga podpisal kot Teodoro Castro. V njem naj bi kot motiv za dejanje navedel svoje globoko sovraštvo do komunizma. To skrbno pripravljeno lažno priznanje bi služilo kot krinka, ki bi preiskovalce usmerila stran od Moskve. Hkrati je bila ta zahteva znak, da so se načrtovalci v Kremlju dobro zavedali izjemnega tveganja operacije in velike verjetnosti, da bodo svojega agenta poslali v skoraj gotovo smrt.

Preklic misije

Vendar je usoda hotela drugače. Marca 1953, tik preden bi načrti za atentat prešli v sklepno fazo izvedbe, je svet presenetila novica o Stalinovi smrti. S smrtjo diktatorja je bila drzna in nevarna operacija proti Titu nemudoma preklicana. Kljub temu pa je bilo srečanje med Grigulevičem (pod krinko Castra) in Titom aprila že uradno dogovorjeno zaradi predaje poverilnih pisem po spremembi jugoslovanske ustave; to diplomatsko obveznost je moral Grigulevič izpolniti ne glede na preklic tajne misije. Grigulevičevo delo se je tako nadaljevalo, a v spremenjenih in negotovih okoliščinah. Stalinova smrt je sprožila val pretresov, ki so segli tudi do Italije, kjer so na industrijskem severu zapirali tovarne, sindikati pa neuspešno zahtevali državno žalovanje. V Rimu so medtem potekale demonstracije za priključitev Trsta Italiji.

V tej zmedi se je Grigulevič spomladi 1953 znašel pred kopico novih nalog: novi vplivni vodja sovjetskih varnostnih organov, Lavrentij Berija (ki pa je bil kmalu zatem sam odstranjen v čistkah), ga je prek Dunaja poklical v Moskvo na posvetovanja o morebitnem izboljšanju odnosov med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. Hkrati naj bi Grigulevič kot “Teodoro Castro” preko svojih vatikanskih stikov diskretno preveril, kako bi se Evropa odzvala na idejo o ponovni združitvi Nemčije. Kot da to ne bi bilo dovolj, mu je novoizvoljeni kostariški predsednik Figueres med obiskom v Rimu naložil še začetek ambicioznega programa za privabljanje 50.000 italijanskih priseljencev, ki naj bi pomagali pri gospodarskem razvoju Kostarike.

Konec dvojnega življenja

Čeprav je Grigulevič kot Teodoro Castro še naprej opravljal svoje diplomatske naloge – novembra 1953 je denimo še vedno zastopal Kostariko na zasedanju Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) v Rimu – se je njegov čas v tej vlogi iztekal. Da bi ohranil videz bogatega in pobožnega latinskoameriškega diplomata, se je dosledno izogibal stikom s sovjetskim veleposlaništvom in njegovim osebjem ter javno izjavljal, da z njimi ne želi imeti ničesar skupnega. Vendar so se sčasoma začele pojavljati manjše neskladnosti, ki so vzbujale radovednost in sumničavost. Rimsko visoko družbo je na primer presenetilo, da "Castro", sicer znan kot prijatelj Vatikana in celo vitez Malteškega reda, ni dal krstiti svoje novorojene hčerke in da v njegovem domu ni bilo opaziti nobenih verskih simbolov.

Po Stalinovi smrti in kasnejši Berijevi usmrtitvi je v Moskvi zavladalo novo vodstvo, ki je bilo do nekdanjih Stalinovih operativcev skrajno nezaupljivo. Grigulevič, kot priča in izvajalec številnih tajnih operacij, je postal potencialno nevaren. Hkrati pa je njegova vse bolj prepoznavna javna podoba kostariškega veleposlanika nevarno povečevala tveganje, da bi bila njegova prava identiteta razkrita.

Decembra 1953 je prišel čas za umik. Grigulevič je skupaj z ženo Lauro in njuno novorojeno hčerko Romanello (ki so jo kasneje preimenovali v Nadeždo) pod pretvezo nujnega zdravljenja v Švici zapustil Rim. Prek Dunaja so bili tajno prepeljani v Moskvo, s čimer se je njegova diplomatska krinka dokončno razblinila. V Moskvi so ga sprva premestili v rezervo tajne službe, mu vrnili sovjetski potni list in mu dovolili ponovno uporabljati njegovo pravo ime. Po končani Višji partijski šoli leta 1956 pa je bil dokončno odpuščen iz obveščevalne službe, kjer je uradno služil skoraj 20 let, pri čemer so mu čas, preživet v ilegali, šteli dvojno.

Tako se je zaključila njegova dolga in nevarna vohunska kariera. Grigulevič je postal je ugleden in izjemno plodovit sovjetski akademik, specializiran za zgodovino in politiko Latinske Amerike ter vprašanja religije. Pod svojim pravim imenom in občasno s psevdonimom I. Lavrecki je v naslednjih treh desetletjih spisal zavidljivo število del: več kot 30 knjig in preko 300 znanstvenih ter poljudnih člankov. Njegov opus je obsegal širok spekter tem, od študij o Vatikanu, zgodovini inkvizicije in vlogi Cerkve v Latinski Ameriki, do biografij ključnih osebnosti, kot so Simon Bolivar, Ernesto Che Guevara, Salvador Allende in mehiški slikar David Alfaro Siqueiros. Pri pisanju o Siqueirosu je seveda zamolčal kočljivo podrobnost, da je bil prav on tisti, ki je slikarja nekoč vodil v neuspelem poskusu atentata na Trockega.

Član Akademije znanosti ZSSR

Po letu 1960 je Grigulevič utrdil svoj položaj v sovjetskih akademskih krogih. Postal je znanstveni sodelavec prestižnega Inštituta za etnografijo Akademije znanosti ZSSR, kasneje pa je prevzel vodenje sektorja za religiologijo in tujo etnologijo. Deloval je tudi kot urednik več znanstvenih revij in letopisov, s čimer je pomembno vplival na usmeritve raziskav na svojih področjih. Njegovo delo je bilo prepoznano tako doma kot v tujini; prejel je številna visoka sovjetska odlikovanja, kot sta Red rdeče zastave in Red prijateljstva narodov, pa tudi mednarodna priznanja, med njimi venezuelski Red Francisca de Mirande.

Vrhunec njegove akademske poti je bila izvolitev za dopisnega člana Akademije znanosti ZSSR leta 1979. Kljub tej javni podobi uspešnega in režimu zvestega znanstvenika pa naj bi Grigulevič v zasebnih krogih ohranjal kritično distanco do sovjetske realnosti, čeprav nikoli ni javno izrazil dvoma o komunističnih idealih, ki so ga zaznamovali že v mladosti. V osemdesetih letih se je njegovo zdravje poslabšalo. Umrl je 2. junija 1988 v Moskvi in bil pokopan na Donskem pokopališču, kjer počivata tudi njegova nekdanja kolega, slavna vohuna Rudolf Abel in Konon Molodi. Podrobnosti njegovega dvojnega življenja in izjemne preteklosti so dolgo ostale znane le ožjemu krogu sodelavcev in nadrejenih.

Vir: Shaun Walker, The Illegals: Russia’s Most Audacious Spies and the Plot to Infiltrate the West (Profile, 2025).