Pred petdesetimi leti je izšla knjiga, ki je močno vplivala na naše razumevanje življenja. Britanski biolog Richard Dawkins je leta 1976 v Sebičnem genu predlagal preprost, a daljnosežen obrat v razmišljanju: namesto da bi evolucijo opazovali z vidika organizmov, ki se borijo za preživetje, jo poskusimo razumeti z vidika genov, ki se prenašajo iz roda v rod. Živa bitja so v tej zgodbi postala začasna prevozna sredstva, s katerimi si geni zagotavljajo prihodnost.
Dawkins je spoznanja evolucijske biologije povezal v izjemno prepričljivo pripoved. Z njo je širšemu občinstvu približal tudi razlago navideznega paradoksa nesebičnega vedenja v naravi. Kako je mogoče, da je naravni izbor ohranil lastnosti, zaradi katerih se žival izpostavlja nevarnosti, da bi zaščitila svoje sorodnike? Kar je z vidika posameznika videti kot žrtvovanje, lahko poveča možnosti za ohranitev genov, katerih kopije nosijo tudi sorodniki. Sebičnost genov je tako pomagala pojasniti nesebičnost organizmov.
Prav izjemen uspeh te knjige pa postavlja vprašanje, ki sega daleč onkraj biologije. Kaj se zgodi, ko znanstvena prispodoba postane tako vplivna, da jo začnemo dojemati kot neposreden opis resničnosti in pozabimo na njen metaforični izvor?
O metaforah v znanosti običajno razmišljamo kot o pripomočkih za razlago. Znanstveniki naj bi naravo opisovali z meritvami in enačbami, prispodobe pa uporabili šele takrat, ko je treba spoznanja približati javnosti. Vendar zgodovina znanosti kaže, da imajo metafore precej pomembnejšo vlogo. Ko so bili urni mehanizmi vrhunec tehnike, so si znanstveniki vesolje predstavljali kot velikansko uro. Z razvojem parnih strojev so v ospredje stopili pojmi energije, toplote in izkoristka. V dobi računalnikov so možgani postali procesorji informacij, DNK pa program, po katerem nastane organizem. Takšne podobe so odpirale nova raziskovalna vprašanja in usmerjale iskanje odgovorov. Metafore so tako sodelovale že pri nastajanju znanja.
Kako globoko se lahko prispodobe zasidrajo v znanstveno mišljenje, kaže jezik molekularne biologije. Gen se prepiše, nastali zapis se prevede v beljakovino, celica bere genetsko kodo, mutacijo pa si lahko predstavljamo kot nekakšno tipkarsko napako. Biologija je prežeta s prispodobami iz sveta pisanja, branja in jezika, vendar se njihovega metaforičnega izvora skoraj ne zavedamo več. Postale so natančno opredeljeni strokovni izrazi. O sebičnem genu še razmišljamo kot o prispodobi, genetski zapis pa razumemo kot nekaj povsem samoumevnega. Najvplivnejše metafore so tako pogosto prav tiste, ki jih ne opazimo več, ker so postale del običajnega jezika znanosti.
Takšne predstave vplivajo tudi na pričakovanja o tem, kaj bomo z raziskavami odkrili. Ob koncu prejšnjega stoletja je podoba genoma kot knjige z navodili za izdelavo človeka spodbujala prepričanje, da bomo z razvozlavanjem njegovega zapisa razumeli delovanje telesa in vzroke bolezni. Toda raziskave človeškega genoma so razkrile precej bolj zapleteno sliko. Izkazalo se je, da imamo ljudje presenetljivo malo genov, ki kodirajo beljakovine. Le približno toliko kot drobna glista. Zapletenosti človeka torej ni mogoče pojasniti zgolj s številom genov. Pomembno je tudi, kdaj in kako se izražajo, kako sodelujejo med seboj in z drugimi sestavnimi deli celice ter kako na razvoj vpliva okolje. Poznati vse črke genetskega zapisa še zdaleč ne pomeni razumeti zgodbe, ki nastaja iz njih.
Prav tu se skriva zanimiv paradoks. Uspešna metafora znanstvenikom lahko odpre povsem nov pogled na raziskovani pojav ter jih usmeri k vprašanjem in odkritjem, do katerih bi sicer težko prišli. Toda njeni uspehi lahko hkrati utrjujejo prepričanje, da svet res deluje tako, kot ga opisuje prispodoba. Mehanska predstava vesolja je bila tako vplivna, da so fiziki dolgo iskali mehanske razlage tudi tam, kjer se je pozneje izkazalo, da niso ustrezne. Celo za širjenje svetlobe so predpostavili poseben medij, ki naj bi zapolnjeval prostor. Najtrdovratnejše omejitve našega mišljenja lahko tako izvirajo prav iz predstav, ki so nam dolgo zelo dobro služile.
Bi se tej pasti lahko izognili tako, da bi metafore preprosto opustili? Ne, saj so prispodobe nepogrešljiv del znanstvenega mišljenja. Pomagajo nam oblikovati pojme, postavljati raziskovalna vprašanja in razvijati razlage. Pomembno pa je, da se zavedamo njihovih omejitev in znamo isti pojav pogledati z različnih zornih kotov. Gen kot sebični replikator osvetli določene vidike naravnega izbora, organizem kot dejaven soustvarjalec lastnega razvoja pa druge. Pogleda si ne nasprotujeta nujno. Prav njuno dopolnjevanje nam lahko omogoči boljše razumevanje življenja.
Na koncu Sebičnega gena je Dawkins predstavil še eno zamisel. Po analogiji z genom je uvedel pojem mema, enote kulturnega prenosa, ki se širi s posnemanjem in se lahko ohranja ne glede na svojo resničnost. Petdeset let pozneje se v tem skriva zanimiva ironija. Prav sebični gen je postal eden najuspešnejših memov sodobne znanosti. Prispodoba je zaživela daleč onkraj evolucijske biologije in se tako globoko zasidrala v našem razmišljanju, da jo še danes težko ločimo od pojavov, ki naj bi jih pojasnjevala. Dawkins je tako z idejo o memih nehote opisal tudi usodo svoje najslavnejše prispodobe.
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/ujetniki-sebicnega-gena
Pripravil sem kratko anonimno anketo o Kvarkadabri in svojem delu. Zanima me, katere teme vas najbolj pritegnejo, kaj pri mojih zapisih cenite in česa bi si želeli več. Vesel bom tudi kritičnih pripomb in predlogov.
Anketa vam bo vzela približno 5 minut, vaši odgovori pa mi bodo v veliko pomoč.
Izpolnite anketo o Kvarkadabri
Hvala vsem, ki ste že sodelovali!