Zakaj Slovenija izgublja vojno proti dezinformacijam?

Odsotnost sistemskega boja proti dezinformacijam omogoča, da se zavajajoče trditve nekritično širijo v medijskem prostoru.

Slovenija se sooča z resnim in vse bolj perečim problemom na področju informacijske varnosti, saj za razliko od številnih evropskih držav nima vzpostavljenega sistemskega boja proti dezinformacijam. Medtem ko so države, kot sta Francija in Španija, razvile posebne agencije in mreže za preverjanje dejstev ter izobraževanje javnosti, je v Sloveniji ta boj prepuščen stihiji in omejenim prizadevanjem posameznikov. Posledice te strateške praznine so že vidne v nizkem zaupanju v znanost, kar nas uvršča na rep evropskih lestvic, denimo pri zaupanju v cepljenje. Vendar pa je nedavna referendumska kampanja razgalila še nevarnejši trend: dezinformacije ne prihajajo več le z obrobja, temveč iz samega centra družbene avtoritete.

Tokratna kampanja je pokazala, da so ključni vir zavajanj postali posamezniki z najvišjimi akademskimi nazivi in institucije, ki sicer uživajo visoko stopnjo javnega zaupanja. Primeri nastopov razkrivajo, da ni šlo le za izražanje etičnih pomislekov, ampak za sistematično širjenje preverljivih neresnic. Javnosti so bili predstavljeni popačeni statistični podatki iz tujine, na primer neresnične trditve o trajanju in poteku smrti. Ko strokovna avtoriteta, denimo profesorica na medicinski fakulteti, zlorabi svoj položaj za to, da postopek, pri katerem nastopi nezavest v nekaj sekundah ali minutah, smrt pa sledi kmalu zatem, opiše kot “dušenje kot pri utapljanju”, ki “nikoli ne traja pod eno uro”, laična javnost nima orodij, da bi takšne trditve prepoznala kot manipulacijo. (vir)

Medijski prostor se je v tem okolju izkazal za nezadostnega, saj novinarska soočenja niso zmogla sprotno preverjati in zavračati navedb, ki so bile predstavljene kot strokovna dejstva. Namesto argumentirane razprave o vsebini zakona je prevladala retorika strahu, podprta z grafičnimi opisi trpljenja, ki nimajo podlage v uradnih statistikah držav, kjer je pomoč pri končanju življenja že uveljavljena. Ker algoritmi družbenih omrežij nagrajujejo prav takšne čustveno nabite in šokantne vsebine, so se laži širile hitreje od demantijev, kar je ustvarilo atmosfero moralne panike, v kateri so dejstva postala drugotnega pomena.

Brez vzpostavitve sistemskega modela, ki bi vključeval tako preventivno razkrinkavanje (”pre-bunking”) kot hitro in strokovno preverjanje navedb javnih osebnosti, ostaja slovenska družba izjemno ranljiva. Zanašanje na “zdravo pamet” ni več dovolj, ko so manipulatorji lahko opremljeni z akademskimi nazivi in govorijo s pozicije stroke. Kampanja pred referendumom je jasen signal tudi, da se v Sloveniji takšne metode politično izplačajo. To pa predstavlja dolgoročno grožnjo ne le za pravice pacientov, temveč za demokratične procese, ki za svojo legitimnost nujno potrebujejo informirane volivce, ne pa prestrašene javnosti.