Zakaj smo tako razdvojeni in hkrati prepričani v lastno moralno superiornost?
Ogorčenje je čustvo, ki je z razmahom družbenih omrežij postalo eden najmočnejših dejavnikov, ki vplivajo na oblikovanje moralnih sodb v javnem prostoru. V knjigi Outraged: Why We Fight About Morality and Politics and How to Find Common Ground (Pantheon Books, 2025) psiholog in nevroznanstvenik Kurt Gray ponuja poglobljen vpogled v psihološke korenine tega fenomena in predlaga rešitve za zmanjšanje moralnih in političnih razkolov.
Gray poudarja, da moralno ogorčenje izhaja iz zaznave, da je nekdo neupravičeno škodoval ranljivemu posamezniku ali skupini. Intenzivnost tega ogorčenja je sorazmerna z zaznano resnostjo škode. Bolj kot je dejanje dojeto kot škodljivo, bolj nemoralno bo ocenjena njegova narava. Vendar pa je zaznavanje tovrstne škode subjektivno in lahko močno variira med posamezniki. Kulturna in osebna prepričanja močno oblikujejo te zaznave oškodovanja, kar pomeni, da lahko dejanja, ki jih nekateri dojemajo kot neškodljiva, pri drugih sprožijo intenzivno ogorčenje.
Osrednja teza knjige je, da so naše moralne sodbe globoko zasidrane v občutkih ogorčenja, oziroma v univerzalni skrbi za preprečevanje oškodovanja – bodisi fizičnega, čustvenega ali družbenega. S to temeljno premiso Gray prepričljivo pojasnjuje vzroke za porast politične polarizacije in vse pogostejše moralne ter ideološke spopade, ki se osredotočajo na razmejitev med "mi" in "oni".
Gray izpostavlja tri razširjene zmote o človeški naravi in moralnosti. Prva zmota je prepričanje, da smo ljudje po naravi agresivni plenilci. To idejo zavrača z dokazi iz antropologije in evolucijske biologije, kjer poudarja, da so bili zgodnji ljudje pogosteje plen kot plenilci. Zanimiv primer je fosil otroka iz Taunga, ki so ga imeli sprva za dokaz, da so naši predniki "morilske opice", a so kasnejše analize pokazale, da je bil otrok žrtev napada orla. Gray v knjigi trdi, da je "psihologija plena" – in ne "psihologija plenilca" – pustila globok pečat na našem intuitivnem dojemanju sveta, kar pojasnjuje našo povečano občutljivost za grožnje ter močno težnjo po preventivni zaščiti sebe in bližnjih.
Prav tako poudarja, da je zelo široko opredeljen občutek oškodovanja ključni element vseh moralnih sodb. Tudi v primerih, ki so na prvi pogled dojeti kot "neškodljivi", na primer pri zažiganju zastave, nekateri intuitivno tudi to dejanje občutijo kot obliko oškodovanja, pogosto na podzavestni ravni. Gray tako pojasnjuje, zakaj posamezniki iz različnih kulturnih ali ideoloških okolij zaznavajo oškodovanje in krivice na raznolike načine.
Zadnja zmota, ki jo Gray omenja, je prepričanje, da lahko seznanje z dejstvi samo razrešiji moralna nesoglasja. Ker so moralna prepričanja globoko zakoreninjena v čustvih in osebni identiteti, ljudje dejstva dojemajo skozi prizmo lastnih vrednot. Namesto da bi nova dejstva spodbujala spremembo mnenj, ko je to potrebno, pogosto delujejo kot orodje za utrjevanje že obstoječih prepričanj.
Gray trdi, da kljub univerzalnosti moralnega občutka, ki temelji na ogorčenju, ljudje pogosto različno ocenjujejo, kdo ali kaj je najbolj ranljiv. Te razlike v predpostavkah ranljivosti po njegovo pojasnjujejo politične in moralne razlike. Predpostavke ranljivosti so namreč kulturno in osebno pogojena prepričanja o tem, kdo ali kaj je najbolj izpostavljen škodi, viktimizaciji ali krivicam.
Te zaznave oblikujejo moralne sodbe, saj smo ljudje naravno motivirani, da zaščitimo tiste, ki jih dojemamo kot ranljive. To nas vodi k obsodbi dejanj, ki jih zaznamo kot škodljiva, ne glede na to, ali so ta dejanja objektivno neškodljiva ali celo dobronamerna.
Različne predpostavke o ranljivosti lahko vodijo do moralnega tipiziranja, kjer ljudi poenostavljeno kategoriziramo kot popolnoma nedolžne žrtve ali nepopravljivo zločinske storilce. To ne le zmanjšuje zmožnost razumevanja celotne palete moralnih odtenkov, temveč tudi otežuje iskanje skupnih rešitev in vzajemnega razumevanja.
Liberalci in konservativci oziroma levo in desno politično opredeljeni ljudje imajo sistematično različne predpostavke ranljivosti, kar osvetljuje njihove raznolike poglede na politična vprašanja. Liberalci pogosto pripisujejo višjo stopnjo ranljivosti naravi, kar pojasnjuje njihovo večjo podporo okoljskim politikam in poudarjanje nujnosti ukrepanja glede podnebnih sprememb. Konservativci, čeprav ne nasprotujejo varovanju okolja, pogosto dajejo prednost drugim prioritetam, kot sta gospodarska rast ali nacionalna varnost, ki ju vidijo kot bolj neposredno ogroženi.
Liberalci običajno pripisujejo manjšo stopnjo ranljivosti duhovnim in verskim zadevam, kar pojasnjuje njihovo večjo strpnost do dejanj, ki jih konservativci zaznavajo kot bogokletna. Konservativci, ki duhovnim in svetim vrednotam pripisujejo večjo ranljivost, pogosto takšna dejanja razumejo kot moralno nesprejemljiva.
Pri vprašanju reproduktivnih pravic leva politika običajno postavlja nosečnice v središče kot najbolj ranljive, pri čemer poudarja njihovo pravico do telesne avtonomije in dostopa do kakovostne zdravstvene oskrbe. Desna politika pa pogosto dojema zarodke kot najbolj ranljive, enači jih z dojenčki in se osredotoča na njihovo zaščito pred morebitno škodo.
Konservativci pogosto zaznavajo avtoritete, kot so policisti ali državni voditelji, kot posebej ranljive zaradi njihove vloge pri ohranjanju družbenega reda. Zato se osredotočajo na zaščito teh avtoritet in poudarjajo njihovo ključno vlogo v stabilnosti skupnosti. Liberali, nasprotno, pogosteje opozarjajo na možnosti zlorabe moči s strani teh avtoritet in postavljajo vprašanja o odgovornosti in preglednosti njihovega delovanja. Po drugi strani liberalci pripisujejo večjo stopnjo ranljivosti marginaliziranim skupinam, kot so begunci, manjšine in socialno izključeni, ter podpirajo politike, ki si prizadevajo za njihovo zaščito in enakopravnost.
Gray poudarja, da prepoznavanje teh razlik omogoča večjo empatijo in zmanjšuje polarizacijo, saj nas uči videti nasprotne moralne poglede kot utemeljene v resničnih skrbeh za zaščito ranljivih. Razlike so v tem, koga posamezniki dojemajo kot bolj ali manj potencialno ranljivega. Prav zato Gray zagovarja pripovedovanje zgodb, ki raziskujejo različne oblike oškodovanja in krivic. Po njegovem mnenju so zgodbe izjemno učinkovito sredstvo za spodbujanje razumevanja in povezovanja. Njihova moč leži v sposobnosti, da vzbudijo empatijo in abstraktne pojme preoblikujejo v konkretne izkušnje.
Grayjev okvir za konstruktivne pogovore temelji na moralni ponižnosti – zmožnosti, da priznamo omejitve svojih lastnih stališč in resno upoštevamo skrbi tistih, ki se z nami ne strinjajo. Predlaga tridelni pristop, ki vključuje povezovanje prek iskanja skupnih točk in gradnje medosebnega zaupanja, aktivno poslušanje ter spodbujanje odkritega izmenjevanja stališč brez obsojanja. Ključni element tega procesa je priznavanje legitimnosti občutkov in skrbi sogovornikov, tudi kadar se njihova stališča bistveno razlikujejo od naših. S takim pristopom se lahko polarizirane razprave preoblikujejo v dragocene priložnosti za globlje razumevanje in povezovanje.
Kljub poudarku na medsebojnem spoštovanju in razumevanju pa Grayjev pristop omogoča tudi razsvetljensko dojemanje moralnega napredka človeške civilizacije. Mnoge prakse, ki so bile nekoč tradicionalno označene kot nemoralne (na primer pravice LGBT oseb, enakopravnost žensk, pravna enakost vseh ljudi, urejena možnost prekinitve neželene nosečnosti ter možnost dostojnega končanja življenja ob neznosnem trpljenju), so po dolgih družbenih bojih v mnogih državah postale nekaj normalnega. V razvitih delih sveta te spremembe pri večini ljudi danes ne sprožajo občutka ogrožanja družbene stabilnosti, temveč simbolizirajo napredek k bolj vključujoči in pravični družbi za vse ljudi.