Slovenija je glede na število prebivalcev presenetljivo uspešna v vrhunskem športu. Običajno to pojasnjujemo s tradicijo, dobrimi trenerji, množico klubov, naravnimi danostmi in zgledi uspešnih športnikov. Vse to drži. Toda šport ima še eno lastnost, ki je za majhno družbo morda posebej pomembna: uspeh posameznika se začne razmeroma hitro meriti v okolju, ki je veliko večje od domačega.
Prav ta širši prostor primerjanja je zanimiv. Kaj se zgodi na področjih, kjer ostane domače okolje veliko dlje glavno merilo uspeha? Raziskave majhnih držav že dolgo opozarjajo, da majhna država ni zgolj pomanjšana različica velike. Ker je ljudi malo, se osebne in poklicne vloge prekrivajo. Ista oseba je danes kandidatka na razpisu, jutri članica komisije, pojutrišnjem sodelavka nekoga, ki ga je nekoč ocenjevala.
Poznanstva pri tem delujejo v obe smeri. Na presojo vplivajo naklonjenost, zaupanje in občutek pripadnosti, pa tudi zamere, tekmovalnost, stari spori in vtis, da nekdo pripada napačnemu krogu. Človeka presojamo tudi po tem, kam ga umeščamo: v institucijo, lokalno okolje, strokovni krog, interesno mrežo, politični tabor. Te oznake se nalagajo druga na drugo. Vpliv je največkrat neopazen: pri enem kandidatu lažje prepoznamo kvalitete, pri drugem pomanjkljivosti, enemu pripišemo dobro namero, do drugega smo sumničavi. Enak argument se zdi prepričljiv ali problematičen glede na to, kdo ga izreče.
Zato v majhni družbi tudi formalna pravila pogosto ne delujejo tako, kot so zamišljena. Izločitev zaradi nasprotja interesov predpostavlja, da obstaja nekdo drug, ki je enako usposobljen in ni vpleten. V stroki, kjer se vsi poznajo, je takšnega človeka težko najti. Pravilo je zapisano, komisijo pa bi ob doslednem izvajanju težko oblikovali, zato se uporablja selektivno ali pa nikoli.
Poznanstva sama po sebi niso težava in so lahko tudi velika prednost. V majhni družbi so poti kratke, informacije hitro krožijo, osebni stik nadomesti marsikatero birokratsko oviro. Zaplete pa se, ko na vsebinsko presojo premočno vplivajo odnosi, ki z vsebino nimajo neposredne zveze. Takšno okolje olajša klientelizem. Politik in volivec, direktor in kandidat, razdeljevalec sredstev in prosilec se ne srečujejo kot anonimni udeleženci sistema, ampak kot ljudje s skupno zgodovino, ki se bodo še srečevali. Usluge so vidnejše, pričakovanja neposrednejša, vzajemnost pa lažje nadzorovana. Kdor v takšno mrežo ni vključen, pogosto niti ne zazna, kako deluje; opazi le posledice.
Logika »prej ste delili vi, zdaj bomo delili mi« je najizrazitejša v politiki, vendar še zdaleč ni omejena nanjo. S tem se spremeni pojmovanje pravičnosti, saj postane sporno, da je druga stran predolgo delila, sistem naših in vaših pa se ohranja in občasno zgolj zamenja gospodarja. Vsaka nova oblast tako svoje posege opravičuje s posegi prejšnje, politična pripadnost pa postane racionalna karierna strategija: če ljudje vidijo, da strokovnost sama po sebi ne zadošča, začnejo vlagati tudi v pripadnost.
Najhujše pri tem ni zgolj to, da kdaj na položaj pride slabši kandidat. Huje je, če ljudje sčasoma prenehajo verjeti, da lahko obstaja nekdo, ki ni ne naš ne njihov.
Majhnost ima še drugo past: zmanjšuje lahko pripravljenost na odkrito nasprotovanje. V tesno povezanih okoljih ima nestrinjanje socialno ceno. Človek, čigar argument ali predlog danes odkrito zavrneš, bo jutri morda sedel v komisiji, ki bo ocenjevala tvoje delo, zato postane kritika osebno tveganje. Ljudje se poznajo, si zaupajo, imajo podobne izkušnje in postopoma začnejo deliti tudi podobne predstave o tem, kaj je mogoče, pomembno ali sprejemljivo. Povezanost, zaupanje in kratke poti, sicer prednosti majhne družbe, zmanjšajo intelektualno razdaljo, ki jo dobra presoja potrebuje.
Država je lahko majhna, ne da bi bil majhen tudi prostor, v katerem njeni ljudje delujejo. Znanstvenica pripada mednarodni strokovni skupnosti, podjetje najde večino kupcev v tujini, umetnik občinstvo zunaj Slovenije. Dveh milijonov prebivalcev ne moremo povečati, prostor, v katerem se primerjamo, zaposlujemo in ocenjujemo, pa lahko.
Tu postane šport zanimiv kot družbeni model, a ga je težje posnemati, kot se zdi. Tudi športnik gre skozi domači filter. Do največjih dirk kolesarja pripelje sistem klubov, selektorjev in financerjev, kjer so v igri enaka naklonjenost in enake zamere kot drugod. Razlika je v tem, kaj se zgodi ob napaki. Kdor ne izbere najboljšega športnika, bo javno in nedvoumno soočen s posledicami. Komisija, ki izbere slab projekt ali kandidata, pa jasne povratne informacije pogosto sploh ne dobi. Učinkovito zunanje merilo domačih mrež ne odpravi, lahko pa jih disciplinira.
Prav zato športnega recepta ni mogoče preprosto prenesti drugam. V športu so posledice napačne presoje razmeroma hitro vidne, na drugih področjih pa so merila manj neposredna in povratna informacija počasnejša. Tudi zunanji ocenjevalec sam po sebi ni rešitev: lokalno mrežo lahko zgolj zamenja druga, ki je ne vidimo.
Majhna družba zato potrebuje odprte postopke, jasna merila, več neodvisnih ocenjevalcev in predvsem več različnih poti do uspeha. Tujci pri tem niso nujno pametnejši ali pravičnejši; njihova prednost je, da niso vpeti v iste odnose, zamere in vzajemne obveznosti.
Pri tem se je vredno zavarovati pred še eno pastjo. Če domače hierarhije zgolj zamenjamo z globalnimi lestvicami, faktorji vpliva in modnimi temami, nismo rešili veliko. Dobili smo samo večji krog. Kakovost presoje ne izhaja iz velikosti kroga, ampak iz raznolikosti krogov. Če jih je več in segajo čez meje države, postane posamezno omrežje manj odločilno.
Majhna država ni nujno tudi majhna družba. Majhna postane predvsem takrat, ko se prostor primerjanja, presoje in odločanja skrči na nekaj tesno prepletenih krogov.
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/zakaj-smo-v-sportu-tako-uspesni