Želja za zdravje skupnosti v letu 2026
Kako preseči udobje mnenjskih mehurčkov in zamenjati zgražanje za spoštljiv dialog
Moja želja za leto 2026 je preprosta, a verjetno težko uresničljiva: ustaviti spiralo družbene polarizacije. Vse preveč drsimo v stanje, kjer se skupine podobnomislečih zapirajo v samozadostne mehurčke, neprepustne za zunanje argumente. Nedavna referendumska kampanja je zelo slaba popotnica za volilno leto, ki nas čaka. Izhod iz tega pa ni enostaven, saj zahteva kolektivno disciplino vsaj pri tistih osebah, katerih mnenja in dejanja imajo velik doseg.
Seveda polarizacija ni le stvar osebnih izbir. Algoritmi družbenih omrežij nas hranijo z vsebinami, ki vzbujajo močne čustvene odzive – ogorčenje, posmeh, strah – saj ti prinašajo klike in delitve. Medijska ekonomija pozornosti nagrajuje konfrontacijo, ne premisleka. V takšnem okolju zapiranje v mnenjske mehurčke ni zgolj človeška šibkost, temveč sistemska posledica infrastrukture, ki jo vsakodnevno uporabljamo. A prav zato je zavestno upiranje tej dinamiki toliko pomembnejše.
Zelo udobno se je zgražati nad drugače mislečimi. S cinizmom in posmehom sicer hitro požanjemo odobravanje v lastnem krogu in si potrdimo navidezno moralno vzvišenost, a s tem družbeno tkivo le še dodatno trgamo. Veliko večji izziv je ostati spoštljiv in z močjo argumentov – ne žaljivk – pokazati, kje se sogovornik moti. To sicer ni enostavno in tudi ne vedno dobro sprejeto, a treba je vztrajati.
Koristen preizkus, s katerim lahko morda delno ozavestimo svojo čustveno vpetost, je, da si predstavljamo, da isto vsebino enkrat izreče nekdo iz našega mnenjskega mehurčka, ki nam je politično in osebnostno blizu, drugič pa nekdo, s katerim se nikakor ne strinjamo. Če naša reakcija ni podobna, to pove več o nas kot o argumentu samem. Priznam pa, da je takšne miselne eksperimente težko izvajati v praksi, še posebej, ko smo jezni, prestrašeni ali tudi izjemno veseli. Zato je še bistveno bolje, če takšne preizkuse dejansko izvedemo skozi pogovore z znanci, ki niso del našega vrednostnega in političnega mehurčka. Tak dialog zahteva pogum in ponižnost, a brez njega ostajamo ujeti v iluziji lastne nepristranskosti.
Tudi sam sem se v preteklosti kdaj zatekel k zgražanju, zlasti ko so osebe na položajih moči in avtoritete trosile neumnosti ali manipulirale. Kritika takšnih dejanj je nujna, a mora biti kirurško natančna: napadati je treba zavajajočo vsebino, ne pa a priori dehumanizirati človeka, ki jo izreka. Nekdo, ki je prepričan podpornik politične stranke, s katero se zelo ne strinjamo, zaradi tega ni slab človek, pa čeprav bi nas algoritemska logika in plemenski instinkti radi prepričali v nasprotno. Seveda obstajajo izjeme; pri toksičnih in zlonamernih akterjih, kjer dialog ni mogoč, sta ignoriranje in blokiranje edina smiselna obramba.
Želim vam srečno, mirno in predvsem spoštljivo leto 2026!