Zgodbe, ki so oblikovale slovensko znanost

Osnutek uvodnika nove knjige.

»Živel imenitni in učeni gospod Janez Vajkard Valvasor, baron Bogenšperški, Kraljeva družba te lepo pozdravlja.«

Besede, napisane v elegantni latinščini poznega 17. stoletja, so romale iz osrčja znanstvene revolucije v Londonu proti odmaknjeni deželi na robu habsburškega cesarstva. Pošiljatelj ni bil kdorkoli. Astronom Edmond Halley, čigar ime nosi najslavnejši komet, je bil tesni sodelavec in finančni podpornik Isaaca Newtona, moža, ki je pravkar za vedno spremenil človekov pogled na vesolje.

Na eni strani je bil London – živahna metropola, kjer so se v prostorih Kraljeve družbe zbirali najostrejši umi Evrope in razpravljali o zakonih gravitacije, naravi svetlobe in delovanju vesolja. Na drugi strani pa grad Bogenšperk na Kranjskem, kjer je polihistor in neutrudni raziskovalec Janez Vajkard Valvasor sistematično popisoval svojo domovino. Na videz sta bila to dva različna svetova, a tistega zimskega dne leta 1688 ju je povezalo pismo, ki je pričalo o izjemnem dogodku.

Halley je v pismu opisal navdušenje, ki je prevzelo člane Kraljeve družbe, ko so brali Valvasorjevo natančno poročilo o delovanju presihajočega Cerkniškega jezera. Ta »čudež narave«, o katerem so popotniki stoletja pripovedovali legende, je bil končno pojasnjen. Valvasor ni le opisal pojava; s skicami in meritvami je razkril zapleten hidravlični mehanizem, ki se skriva pod kraškim površjem. Angleški učenjaki, vajeni preverjanja in dokazovanja, so bili osupli. Halley je zapisal, da sta Valvasorjeva »delavnost in bistroumnost dosegli, da ni več skrito, iz česa se rojevajo te nenavadne igr(ic)e Narave«.

Priznanje je bilo takojšnje in brezpogojno. Na isti seji so Janeza Vajkarda Valvasorja soglasno izvolili za člana Kraljeve družbe. Kranjski baron je tako postal del elite, ki je postavljala temelje moderni znanosti, ob boku Newtona, Hooka in Halleya.

Ta trenutek slave, ko se je poročilo o mehanizmu delovanja Cerkniškega jezera znašlo v središču londonske znanstvene elite, ni bil osamljen preboj. Zgodba o pismu iz Londona je le ena od mnogih v zgodovini znanosti na Slovenskem, ki so bile pozneje potisnjene na rob spomina. V dolgi in razburljivi pustolovščini razvoja znanosti na tem območju namreč odkrijemo presenetljivo veliko zgodb o pozabljenih junakih, drznih idejah in dramatičnih usodah. Kako je mogoče, da so danes tako slabo poznane?

Zgodbe, ki so nas ustvarile

Ta knjiga ni enciklopedija dejstev in letnic. Je potovanje skozi življenja izjemnih posameznikov in posameznic, katerih radovednost, vztrajnost in pogum so premikali meje mogočega. Je zbirka navdihujočih zgodb o znanju, kljubovanju in iskanju resnice, ki so neločljiv del naše kulturne in intelektualne zgodovine.

Na teh straneh bomo spoznali denimo Primoža Trubarja, ki v samoti nemškega izgnanstva, med vonjem po tiskarskem črnilu, kuje temelje jezika, brez katerega kompleksno znanje ne bi moglo krožiti. Spremljali bomo kirurginjo Zoro Janžekovič, ki v skromni mariborski bolnišnici, oborožena le s pogumom in skalpelom, revolucionarno spreminja zdravljenje opeklin in rešuje življenja, medtem ko jo stroka sprva gleda z nezaupanjem. Sanjali bomo s Hermanom Potočnikom, ki priklenjen na bolniško posteljo, s svinčnikom v roki, riše natančne načrte za potovanje med zvezde, desetletja preden je v vesolje poletel prvi satelit. In se čudili Juriju Vegi, ki med grmenjem topov na bojišču ustvarja logaritme, orodje, ki je za skoraj dvesto let postalo globalni računski standard.

Njihove zgodbe so del naše zgodovine in so enako pomembne kot Prešernovi verzi in Cankarjeva proza. So pričevanja o tem, kako so si ljudje v majhni deželici sredi Evrope s pomočjo znanja in inovativnosti prizadevali razumeti svet, kljubovali velikim in iskali svojo pot. So dokaz, da se prelomne ideje ne rojevajo le v velikih metropolah, ampak tudi v okolici idrijskega rudnika, na pobočjih Triglava ali v skromnem laboratoriju na Vegovi ulici. To je zgodovina znanosti, ne kot niza odkritij, temveč kot sage o ljudeh, ki so jo ustvarjali.

Kaj je znanost in kdo je slovenski?

Preden se potopimo v te izjemne življenjske zgodbe, je treba razjasniti dva pojma, ki sta ključna za razumevanje knjige: kaj v tem kontekstu razumemo pod besedo »znanost« in kaj pomeni pridevnik »slovenski«.

Pojem znanosti je tu uporabljen v širšem, razsvetljenskem duhu – ne kot ozka domena akademskih specialistov, temveč kot vsako sistematično prizadevanje za razumevanje in oblikovanje sveta, ki temelji na opazovanju, razumu in preverjanju. Zato boste na teh straneh srečali širok spekter mislecev in ustvarjalcev. Tu so utemeljitelji jezika, kot sta Primož Trubar in Jernej Kopitar, saj brez urejenega knjižnega jezika, brez besed za pojme in ideje, ni mogoče ustvarjati, ohranjati in prenašati kompleksnega znanja. Jezik je temeljno orodje vsake znanosti. Tu so naravoslovci, zdravniki in botaniki, kot so Giovanni Antonio Scopoli, Santorio Santorio in Balthasar Hacquet, ki so v slovenski prostor prinesli metodo natančnega opazovanja, merjenja in sistematičnega popisovanja narave. In tu so inženirji, izumitelji in vizionarji, kot so Jurij Vega, Josef Ressel in Herman Potočnik, ki so abstraktna spoznanja pretvarjali v tehnične rešitve, ki so spreminjale svet – od topov in ladij do poti v vesolje.

Prav tako je treba opredeliti, kaj pomeni »slovenski«. Ta knjiga ni zgodovina etnično slovenskih znanstvenikov, temveč zgodovina znanosti, ki je rasla na prostoru današnje Slovenije ali pa so jo ustvarjali posamezniki, ki so bili s tem prostorom usodno povezani. Znanje ne pozna nacionalnih meja, zato so mnogi ključni akterji prihajali od drugod ali pa so svojo pot našli v tujini. Koprčan Santorio Santorio je vrhunec dosegel v Padovi. Tirolec Giovanni Antonio Scopoli je postal oče naravoslovja na Kranjskem. Jurij Vega in Jožef Stefan sta se iz revnega slovenskega kmečkega okolja povzpela do najvišjih znanstvenih pozicij na Dunaju. In ne nazadnje, profesorji iz Rusije so po revoluciji našli zatočišče v Ljubljani in odločilno sooblikovali mlado slovensko univerzo. Takšne zgodbe so ključne, saj razkrivajo nenehno prepletanje med lokalnim in globalnim, med domačim okoljem in mednarodnimi tokovi znanja, kar je ena osrednjih tem knjige.

Usode, ki se ponavljajo

Čeprav so si usode, zbrane v tej knjigi, med seboj zelo različne, se skozi stoletja ponavljajo določeni vzorci, ki tvorijo rdečo nit slovenske znanstvene izkušnje. Ti prepletajoči se motivi niso le zgodovinske zanimivosti; so ključ za razumevanje sil, ki so oblikovale pot znanja na tem koščku Evrope.

Prvi in morda najmočnejši vzorec je boj posameznika proti sistemu. Znova in znova srečujemo vizionarje, ki so s svojo idejo prehiteli čas, a so trčili ob zid nerazumevanja. Zora Janžekovič se je uprla togi medicinski doktrini, Jurij Vega se je boril z zavistjo v vojaški hierarhiji, inovator Lambert von Pantz pa je bil na koncu žrtev kratkovidnosti kapitala. Njihove zgodbe so opomin, da znanstveni preboj ni odvisen le od genialnosti, temveč tudi od poguma, da se zoperstaviš ustaljenemu redu.

Drugi ključni motiv je nenehna napetost med središčem in obrobjem. Slovenski prostor je bil vselej del večjih političnih in kulturnih tvorb, zato je bila pot do znanja pogosto pot v velike centre – na Dunaj, v Prago, Berlin ali Padovo. Tam so naši znanstveniki iskali izobrazbo, priznanje in stik z najnovejšimi idejami. A ta dinamika je bila dvorezna: prinašala je navdih in priložnosti, a hkrati ustvarjala občutek zaostalosti in nenehen boj za dokazovanje lastne vrednosti. Življenja Jožefa Stefana, Jurija Vege in Franca Miklošiča so najboljši primeri te razpetosti med delovanjem v prestolnici in ohranjanjem vezi z domovino.

Iz te napetosti pogosto izhaja tretji, melanholičen ton: zgodbe o grenkobi in neuresničenem potencialu. Presenetljivo veliko opisanih usod se ne konča z zmagoslavjem. Josefu Resslu so ukradli patent za izum, ki je spremenil svet. Herman Potočnik je umrl, preden je njegova vizija vesolja lahko zaživela. Anton Peterlin, ustanovitelj ključne slovenske znanstvene institucije, je bil prisiljen v emigracijo. Celo matematik Josip Plemelj, prvi rektor slovenske univerze, je na koncu življenja čutil, da zaradi zgodovinskih okoliščin ni mogel uresničiti svojega polnega znanstvenega poslanstva. Te zgodbe niso pripovedi o neuspehu, temveč o visoki ceni, ki jo včasih terja delovanje na prepihu zgodovine.

Nenazadnje pa se skozi celotno knjigo, zlasti v 20. stoletju, vleče tema znanosti v primežu politike in ideologije. Znanje nikoli ni nedolžno. Lahko postane orodje moči, sredstvo za doseganje vojaških ciljev ali pa žrtev totalitarnih režimov. Pretresljiva usoda slovenskih kemikov v taborišču Dachau in kasneje v montiranih povojnih procesih ter tajni jugoslovanski program za razvoj atomske bombe sta skrajna primera, kako se lahko iskanje resnice preplete z najtemnejšimi platmi človeške zgodovine. Ti vzorci delajo slovensko znanstveno zgodovino univerzalno in danes morda bolj relevantno kot kdajkoli prej.

Potovanje skozi čas

Struktura knjige sledi dvema prepletajočima se nizoma pripovedi. Prvi, obsežnejši del nas bo popeljal na kronološko potovanje skozi pet stoletij, od humanizma do informacijske dobe. Spoznavali bomo življenja in dela posameznikov in posameznic, ki so vsak na svoj način premikali meje znanega.

Drugi, tematski del pa te posamične zgodbe poveže v širšo sliko. V njem se bomo poglobili v ključne sile, ki so oblikovale slovensko znanost: od mukotrpnega rojstva strokovnega jezika, vzpostavljanja osnovnega šolstva in univerzitetnega študija, do zapletenega odnosa med znanostjo in politiko v času hladne vojne. To potovanje se zaključi z razmislekom o izzivih, s katerimi se slovenska znanost sooča danes.

Zgodbe v knjigi niso le pogled v preteklost. So zemljevid, ki nam pokaže, kako so se v majhni deželi rojevale velike ideje. So opomin, da je znanost vedno tudi človeška zgodba – zgodba vztrajnosti, dvoma, upanja in poguma. Ko boste odpirali naslednja poglavja, se boste podali na potovanje skozi čas, kjer boste srečevali ljudi, ki so si drznili misliti drugače in s tem premaknili meje mogočega. To so zgodbe, ki niso oblikovale le slovenske znanosti, temveč soustvarile svet, v katerem živimo danes.

(Osnutek uvodnika v novo knjigo.)