Zlorabe kot del vsakdana mladih športnikov

Magistrska raziskava razkriva, da so čustvene, fizične in spolne zlorabe dokaj pogost del izkušenj mladih slovenskih športnikov, športni sistem pa jim ne namenja dovolj pozornosti.

Šport je pomemben steber slovenske nacionalne identitete. Povezuje generacije, navdihuje posameznike in kot vir ponosa pogosto presega zgolj tekmovalne dosežke. A za sijajem medalj in navdušujočimi zgodbami o uspehu se skriva tudi manj znana in precej bolj neprijetna resničnost, ki je bila doslej večinoma potisnjena na rob javnega zavedanja. Na to opozarja magistrska naloga psihologinje Ines Lebar z naslovom Prisotnost različnih vrst zlorab v slovenskem športu, ki velja za eno prvih študij na tem področju pri nas.

Izsledki raziskave so pretresljivi. Med 352 sodelujočimi člani Olimpijskega komiteja Slovenije je 212 športnikov v celoti izpolnilo vprašalnik (po modelu raziskave CASES - Child Abuse in Sport: European Statistics), njihovi odgovori pa razkrivajo, da so zlorabe pogost del športne poti mladih. Več kot polovica vprašanih je do svojega 18. leta doživela čustveno ali fizično zlorabo, skoraj vsak peti pa se je srečal s spolno zlorabo. Takšni podatki razkrivajo resno in sistemsko težavo, ki presega posamezne primere. Gre za okolje, ki pogosto postavlja uspeh pred dobrobit, rezultat pred varnost, in s tem odpira nujno razpravo o odgovornosti vseh vpletenih v slovenski šport.

Skrita bolečina za bleščečimi medaljami

Podatki iz študije jasno kažejo, da ne gre zgolj za posamezne spodrsljaje, temveč za sistemski problem, ki razkriva vzorce vedenja, globoko zasidrane v strukturi slovenskega športa. Med najpogostejšimi oblikami zlorab sta čustvena in fizična, o katerih je poročala več kot polovica vprašanih športnikov. Čustvena zloraba se pogosto kaže v obliki poniževanja, kričanja, zasmehovanja in ignoriranja, kar v športnem žargonu mnogokrat zmotno razumejo kot "krepitev značaja" ali "motivacijsko taktiko". A takšno ravnanje pušča globoke psihološke posledice, zlasti pri mladih, ki so v obdobju, ko še razvijajo občutek lastne vrednosti.

Fizična zloraba je v raziskavi najpogosteje povezana s kazenskimi treningi, izčrpavanjem ter prisiljevanjem k treningom in tekmovanjem kljub poškodbi ali bolezni. To razkriva nevarno normalizacijo trpljenja v imenu športnega uspeha in idealizacijo vzdržljivosti, ki pogosto presega meje človeškega dostojanstva. Takšen odnos do telesa in bolečine ni samo škodljiv, temveč dolgoročno tudi kontraproduktiven.

Raziskava obenem razbija tudi tabu o spolni zlorabi. Skoraj petina športnikov (19 %) je do svojega 18. leta doživela neko obliko spolne zlorabe – bodisi z neželenimi dotiki bodisi s komentarji z izrazito spolno konotacijo. Gre za področje, o katerem se doslej v športu skoraj ni govorilo, zdaj pa raziskava razkriva, da te izkušnje niso osamljeni primeri, temveč del širšega problema.

Zanemarjanje, kot še ena oblika zlorabe, se kaže predvsem skozi neustrezno skrb za športnikove osnovne potrebe. Mnogi poročajo o prisilnem izostajanju od pouka zaradi treningov in tekem, o pomanjkanju časa za počitek ter o neustreznem dostopu do hrane in pijače. Takšni pogoji so pogosto rezultat sistemskih pritiskov, ki športnika obravnavajo predvsem kot sredstvo za dosego rezultata, ne pa kot celovito, razvijajočo se osebnost.

Dekleta pod dodatnim pritiskom

Raziskava nedvoumno pokaže, da izkušnja zlorabe v športu ni enovita, temveč močno odvisna od spola športnika. Športnice so v povprečju izpostavljene več vrstam nasilja, pri čemer so razlike najbolj izrazite na področju spolne zlorabe. Podatki potrjujejo, da so dekleta bistveno pogosteje tarča spolnega nasilja kot njihovi moški kolegi – pojav, ki seveda ni omejen le na Slovenijo, temveč ga potrjujejo tudi številne tuje študije. To razkrivanje opozarja na širši družbeni vzorec, v katerem se dekleta in ženske pogosteje znajdejo v ranljivih položajih, zlasti v hierarhičnih odnosih, kot so tisti med športnico in trenerjem.

Obenem so športnice pogosteje poročale o čustveni zlorabi, ki je pogosto povezana z zunanjo podobo – kritike glede telesne teže, videza, telesnih proporcev ali izražanja ženskosti. Ti podatki pričajo o prisotnosti škodljivih telesnih idealov in spolnih stereotipov v športnem okolju, ki lahko negativno vplivajo na samozavest in psihološko zdravje športnic. V nekaterih primerih to vodi tudi v motnje hranjenja, anksioznost in prezgodnje opuščanje športne poti.

Nasprotno pa so moški športniki pogosteje poročali o fizičnem nasilju kot primarni obliki zlorabe. Tak vzorec je mogoče povezati s tradicionalnimi predstavami o moškosti, ki spodbujajo trdoživost, podrejanje bolečini in toleranco do agresivnosti, zlasti v panogah, kot so nogomet, košarka, borilne veščine in hokej. V teh okoljih se telesna kazen, kršenje telesne integritete in celo poniževanje pogosto upravičujejo kot del "moškega" treninga ali priprave na tekmovalni boj.

Takšne razlike po spolu kažejo, da so nasilni vzorci v športu tesno prepleteni z družbenimi pričakovanji in normami, ki oblikujejo vedenje in dojemanje moči, uspeha ter telesa. Zato je nujno, da se pri oblikovanju ukrepov in preventivnih strategij upošteva tudi raznolikost izkušenj med športnicami in športniki.

Ko zlorablja tisti, ki mu najbolj zaupaš

Zloraba se ne dogaja v vakuumu – vedno se zgodi v določenem kontekstu, v odnosih moči, kjer ena stran prevladuje, druga pa ji je pogosto podrejena in ranljiva. Prav zaradi teh razmerij so mladi športniki izjemno izpostavljeni tveganju, še posebej ker so storilci pogosto prav tisti, ki naj bi jim bili v oporo in jim pomagali na poti do uspeha. Med glavnimi povzročitelji zlorab so prav trenerji, katerih avtoriteta, nadzor nad treningi in vpliv na športnikovo napredovanje jim dajejo veliko moč. Ko ta ni uravnotežena z odgovornostjo in etičnim ravnanjem, lahko hitro pride do psihične, fizične ali celo spolne zlorabe.

Njihova dejanja – od kričanja in poniževanja do fizičnega prisiljevanja in ignoriranja bolečin – puščajo dolgotrajne posledice. Športnik, ki je čustveno ali fizično zlorabljen, pogosto ne vidi izhoda, saj je njegova prihodnost pogosto neposredno vezana na voljo trenerja. Ta neravnovesje moči dodatno otežuje prepoznavanje in prijavo zlorabe, še posebej v okoljih, kjer prevladuje kultura molka ali zanikanja težav.

Poleg trenerjev raziskava kot pogoste storilce izpostavlja tudi soigralce oziroma vrstnike, kar nakazuje na razširjenost medvrstniškega nasilja znotraj ekip. Gre lahko za verbalne napade, izključevanje, poniževanje ali celo fizične napade, ki so pogosto prikriti kot "zafrkavanje" ali "šala", a v resnici kažejo na globoko zakoreninjeno kulturo tekmovalnosti in dominacije.

V posameznih primerih pa zlorabe prihajajo celo iz kroga najbližjih – staršev. Ko ti začnejo na otroka prenašati svoje ambicije, ga silijo k uspehu za vsako ceno ali ga kaznujejo za neuspehe, prestopijo mejo zdrave starševske podpore. Tak pritisk lahko vodi v čustvene stiske, izgorelost ali celo odpoved športni poti.

Posebej zaskrbljujoče pa je dejstvo, da se večina zlorab ne dogaja v zakulisju ali na zasebnem ozemlju, temveč prav v osrčju športnega sistema – v klubih, na treningih in tekmovanjih. Tam, kjer bi moralo biti okolje najbolj zaščitno, se dogajajo najbolj boleče izkušnje. To dejstvo še dodatno potrjuje, kako nujen je učinkovit in neodvisen sistemski nadzor nad delovanjem športnih institucij, pa tudi obvezna izobraževanja za trenerje, starše in športnike o prepoznavanju, preprečevanju in prijavi zlorab.

Zgodbe, ki jih številke ne morejo povedati

Za suhoparnimi številkami se skrivajo resnične zgodbe – osebne, pogosto boleče in dolgotrajno zaznamujoče. Prav v teh anonimnih izpovedih športnic in športnikov, zbranih v raziskavi, številke dobijo obraz. Razkrivajo realnost, ki je v splošnem športnem diskurzu pogosto potisnjena v ozadje ali celo zamolčana: svet, kjer so otroci in mladostniki, ki so v šport prišli z željo po igri, pripadnosti in napredku, postali žrtve poniževanja, izčrpavanja in nasilja.

Čustveno nasilje, ki ga raziskava izpostavlja kot najpogostejšo obliko zlorabe, se najpogosteje kaže skozi žaljivke, kritike in pritiske na telo. "Besedne zlorabe s strani trenerja (kričanje, preklinjanje, žaljivke na osebni ravni)" so postale vsakdan. Ena od športnic se spominja trenutka, ko ji je trenerka pred vsemi rekla, da je "šunka", kar je za mlado osebo, ki se še razvija in oblikuje samopodobo, izjemno boleče. Številne izjave razkrivajo tudi obsesivno ukvarjanje s težo in podobo: "Bilo mi je zapovedano hujšanje v mladih letih (...) brez znanja ali podpore, kako se tega lotiti na zdrav način." ali "Tehtanje na treningih, kjer so bili vedno negativni komentarji in poniževanje zaradi neizgube kilogramov."

Te izkušnje ne ostanejo brez posledic. Ena od respondentk izpove posledice, ki jih čuti še dolgo po tem: "Učiteljica baleta nam je pred prazniki in počitnicami vedno govorila, naj se nazaj ne vračamo debele in naj pazimo, kaj jemo. Sedaj imam zaradi tega prehranske motnje – včasih se prenažiram, včasih pa ne jem. Prav tako znam izgubiti občutek lakote in lahko pojem več kot odrasel moški." Takšne izjave razgaljajo, kako globoko v psihično strukturo mladih posega tovrstno nasilje.

Podobno pretresljive so izpovedi o fizičnem trpinčenju in zanemarjanju zdravja. Ena športnica opisuje izkušnjo, ko so jo prisilili k nastopu kljub bolezni: "Na dan tekme so me zmanipulirali, da sem odigrala celo singel tekmo, da sem kasneje lahko igrala še dvojice, ker so nujno potrebovali pike (...). Po tekmi sem samo še bolj zbolela, bronhitis se je zavlekel v nekaj mesecev dolg kašelj." Druga piše preprosto, a dovolj zgovorno: "Ko sem morala bolna za ekipo na ligi odigrati 4 sete." Te izkušnje razkrivajo logiko, po kateri športnikov organizem ni dragocen in ranljiv, temveč instrument, ki se ga uporablja – dokler še deluje.

Meje so bile pogosto prestopljene tudi na področju spolne nedotakljivosti. Čeprav so izjave kratke, nosijo v sebi težo celotnih izkušenj: "Trener se me je dotikal po zadnjici,", "Božanje po zadnjici in prsih,", "Neznanec se me je dotikal v predelu genitalij in oprsja." Gre za dejanja, ki so bila dolgo prezrta ali celo zanikana, zdaj pa končno dobivajo prostor v javnem govoru. Te izjave niso osamljene – so del sistemskega vzorca, ki je preživel prav zato, ker se mu ni dovolj pozorno prisluhnilo.

Zaradi teh zgodb ni več mogoče govoriti o zlorabah v športu kot o izjemah. Gre za razširjen pojav, ki zahteva sistemske spremembe, večjo odgovornost vseh deležnikov in predvsem jasno sporočilo: varnost, dostojanstvo in dobrobit mladih morajo v športu vedno imeti prednost pred rezultatom.

Tišina, ki varuje nasilje

Kljub visoki razširjenosti zlorab kar 98 % športnikov, ki so doživeli neprimerno ravnanje, tega ni nikoli prijavilo pristojnim institucijam. Ta podatek je še posebej zaskrbljujoč. Ne govori le o strahu žrtev, ampak o globoko zakoreninjenem nezaupanju v sistem, ki naj bi jih varoval. O zlorabah se ne govori, ker se jih prepoznava kot del “normalnega” procesa treningov, ker je strah pred izgubo priložnosti močnejši od želje po zaščiti, in ker športna kultura pogosto ne dopušča šibkosti – tudi če gre za nasilje.

Pomemben razlog za molk je tudi preprosto nepoznavanje možnosti, kako in kam sploh prijaviti zlorabo. Raziskava je pokazala, da kar 67 % vprašanih športnikov ni vedelo, da v Sloveniji obstajajo mehanizmi, kot so projekt Žvižgalka ali institucija Varuha športnikovih pravic, kamor se lahko obrnejo v primeru neprimernega ravnanja. Ti mehanizmi so torej formalno vzpostavljeni, a dejansko ostajajo nevidni, nerazumljeni ali nedostopni za tiste, ki bi jih najbolj potrebovali.

Še bolj pretresljiv je podatek, da se več kot tretjina športnikov, ki so doživeli čustveno zlorabo, o svoji izkušnji ni pogovorila z nikomer – ne s starši, ne s prijatelji, ne s trenerji ali svetovalci. To pomeni, da so mnogi mladi svojo bolečino, strahove in občutek nemoči nosili sami, v tišini. Takšna osamljenost ni zgolj znak slabe komunikacije, temveč odraz sistema, ki mladim ne nudi varnega prostora za pogovor, poslušanje in podporo.

Kultura molka, v kateri se zlorabe dogajajo in obstajajo neopažene ali sprejete kot “trening discipline”, je ena največjih ovir pri preprečevanju nasilja v športu. Dokler ne bo vzpostavljeno zaupanje, dokler prijava ne bo razumljena kot izraz poguma in ne kot izdaja, in dokler žrtve ne bodo slišane brez strahu pred posledicami, bo sistem še naprej ščitil storilce, ne pa otrok, ki bi morali biti v njem varni.

Vir

LEBAR, Ines, 2023, Prisotnost različnih vrst zlorab v slovenskem športu : magistrsko delo [na spletu]. Magistrsko delo. Koper : I. Lebar. [Dostopano 3 julij 2025]. Pridobljeno s: https://repozitorij.upr.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=19722