Kaj je fašizem in zakaj se danes znova pojavlja

O stalni nevarnosti, da civilizacijo zamenja zakon krdela

Beseda fašizem izhaja iz italijanske besede fascio, kar pomeni snop oziroma sveženj povezanih palic, iz katerega moli sekira. Ta stara podoba nam na najbolj preprost način pove bistvo fašizma. Ena sama palica je krhka in jo zlahka zlomimo. Če pa palice trdno povežemo v snop, postanejo neuničljive. Sporočilo je jasno: ti kot posameznik si šibek in nepomemben. Tvoje življenje nima smisla, če nisi del skupine. Vreden si le toliko, kolikor služiš celoti – kolektivu, narodu ali državi. In ta enotnost ni prostovoljna; sekira v snopu nas opominja, da bo vsak, ki štrli ven ali misli s svojo glavo, »obrezan« ali uničen.

Nazaj v svet, kjer je človek človeku volk

Moderna država temelji na tihem dogovoru, ki mu pravimo družbena pogodba. Ta predpostavlja, da se posamezniki odpovemo delu svoje surove moči in samovolje, da bi v zameno dobili varnost, red in varstvo osnovnih pravic, ki veljajo za vse enako. To je civilizacijski preskok iz tako imenovanega naravnega stanja, kjer vlada zakon močnejšega in kjer je – kot je zapisal Thomas Hobbes – človek človeku volk, v urejeno družbo, kjer spore rešujejo zakoni, ne pa pesti. V takšnem sistemu država služi ljudem, institucije pa skrbijo, da nihče, niti vladar, ni nad zakonom.

Tu pridemo do bistva. Fašizem v svojem jedru pomeni zavestno in radikalno opustitev te pogodbe. Namesto sveta, kjer so pravice univerzalne, fašizem družbo vrne v stanje nenehnega boja, v katerem preživijo le najmočnejše skupine. Za fašista moderna država s svojimi pravili in ustavnimi omejitvami ni uspeh civilizacije, temveč šibkost, ki skupnosti ali narodu preprečuje, da bi uveljavil svojo pravo moč. Namesto dogovora med svobodnimi posamezniki fašizem ponudi podreditev »snopu« – trdno povezani skupini, ki svojo pomembnost črpa iz nasilja in popolne enotnosti proti vsem, ki vanjo ne sodijo.

Univerzalizem kot krivica

A zakaj bi se kdorkoli prostovoljno odrekel pravicam, ki naj bi veljale za vse? Odgovor se skriva v prepričanju, da univerzalizem v resnici ni pravičen, temveč da pod krinko enakosti ščiti druge na naš račun. Fašizem se rojeva iz občutka, da smo »mi« – naš narod, naša skupnost, naši ljudje – prikrajšani, zapostavljeni in izkoriščani, medtem ko sistem skrbi za »njih«: za tujce, za manjšine, za elite, za kogarkoli, ki ni del naše skupine.

Ta občutek krivice je pogosto pristen, četudi so ponujene razlage zanj napačne. Ljudje, ki se obračajo k fašizmu, niso nujno zlonamerni; pogosto so resnično prizadeti, njihove skupnosti so morda res zdrsnile v revščino, njihov način življenja se morda res razblinja. Toda fašizem to resnično trpljenje preusmeri v lažno diagnozo: krivi so »drugi«, rešitev pa ni v popravljanju sistema, temveč v njegovi opustitvi. Če je mir nepravičen, potem je vojna odrešitev. Če so pravila sistema pristranska, potem je njihova odprava osvoboditev. Tako fašizem civilizirano ureditev ne le zavrne, temveč jo razglasi za sovražnika – za orodje tistih, ki nas izkoriščajo.

»Mi« proti »njim«

Da bi takšno gibanje preživelo v svetu, ki ga vidi kot večno bojišče, mora najprej ustvariti jasno in neprepustno ločnico med tistimi, ki v snop sodijo, in tistimi, ki so iz njega izključeni. Ta delitev temelji na ideji, da je naša skupnost v nenehni nevarnosti, da jo bodo »drugi« – pa naj bodo to tujci, manjšine ali politični nasprotniki – uničili, izkoristili ali umazali. Fašizem ne nagovarja razuma, temveč se hrani z obsedenostjo z narodnim propadom, preteklimi ponižanji in občutkom kolektivne žrtve.

Na začetku 20. stoletja je fašizem to enotnost najlažje dosegel z uporabo rasnih teorij, ki so narod definirale biološko in tako opravičevale izključevanje. Danes, ko so takšne teorije družbeno nesprejemljive, se fašistična zgodba prilagaja: poudarek se seli na kulturno ogroženost, zaščito tradicionalnih vrednot ali strah pred izgubo identitete. Cilj ostaja enak – ustvariti mit o ogroženem narodu, ki se mora »očistiti« in »pomladiti« skozi radikalno dejanje. Ko je sovražnik enkrat določen, se vsako dejanje proti njemu, pa naj bo še tako brutalno, prikaže kot nujna samoobramba.

Nasilje kot cilj, ne kot sredstvo

V svetu, kjer so pravila civilizirane države odpravljena, nasilje preneha biti nujno zlo in postane naravno stanje. Za fašista mir ni cilj, temveč le obdobje stagnacije, ki narod vodi v dekadenco. Nasilje je v tej logiki razumljeno kot »odrešilno«, saj naj bi prekalilo posameznika in skupnost ter ji povrnilo izgubljeno vitalnost. To vodi v militarizacijo družbe in poveličevanje vojne kot edinega pravega testa narodove vrednosti.

Tu se kaže ključna razlika med fašizmom in drugimi totalitarnimi sistemi, kot je bil stalinizem. Medtem ko so levičarski ekstremizmi nasilje teoretično opravičevali kot začasno orodje za vzpostavitev bodočega pravičnega sveta, fašizem v prihodnosti ne vidi konca nasilja. V fašistični viziji ni prostora za univerzalni mir, saj je svet prostor večnega boja med narodi, kjer močnejši upravičeno prevlada nad šibkejšim. Čeprav sta fašizem in stalinizem uporabljala podobne metode zatiranja, obstaja med njima bistvena razlika. Fašizem nasilje razume kot vrednoto samo po sebi, ne le kot začasno nujnost na poti k domnevno višjemu cilju.

Sodobne maske

V sodobnem času fašizem ne oživlja nujno v svoji stari podobi z uniformami in pozdravom z iztegnjeno roko, temveč skozi bolj prefinjene oblike znotraj demokracij. Prepoznamo ga lahko po prehodu od vladavine prava k sistemu, kjer država ne deluje več prek neodvisnih institucij, temveč prek osebne zvestobe močnemu voditelju. Javna uprava in sodstvo niso več varuhi družbene pogodbe, ampak postanejo orodje za nagrajevanje zvestih pripadnikov »snopa« in kaznovanje sovražnikov. Takšne tendence lahko v različnih oblikah opazujemo v sodobnih družbah po vsem svetu, od Amerike do srednje Evrope.

Takšen prehod se praviloma ne zgodi čez noč in ne zahteva odprave volitev. Najprej se ustvari vtis, da so neodvisne institucije del pokvarjenega sistema: sodnike, tožilce, novinarje in uradnike se razglasi za odtujene elite, ki ne služijo več ljudem. Sledi postopno kadrovanje – ne na podlagi strokovnosti, temveč lojalnosti – pri čemer se formalna pravila pogosto ohranijo, njihova vsebina pa izprazni. Na tej točki država še vedno deluje navzven kot demokracija, vendar odločitve v resnici ne izhajajo več iz pravil, temveč iz osebne zvestobe centru moči.

Eden najbolj zanesljivih znakov takšnega zdrsa je odnos do sodstva. Sprva se sodne odločitve razglasi za politične, sodnike za ideološko pristranske, pravni red pa za oviro ljudski volji. Nato se spremeni način imenovanj, skrajša mandate ali razširi diskrecija izvršne oblasti, vse v imenu večje učinkovitosti ali demokratičnega nadzora. Navzven pravni okvir ostane, v resnici pa se sodišča postopoma spremenijo iz varuha pravil v instrument oblasti.

Podoben vzorec se ponovi pri odnosu do resnice. Kritične medije se najprej označi za pristranske, nato za sovražne, na koncu pa za nevarne. Namesto preverljivih dejstev se vzpostavi lojalnost kot merilo resnice: resnično je tisto, kar potrjuje zgodbo voditelja in »naše« skupine. Tak napad na objektivno resnico in znanost ustvarja vzporedno realnost, v kateri šteje le voditeljeva beseda. Ko ljudje začnejo verjeti, da sistem ni le pokvarjen, temveč da jih želi aktivno uničiti, postane vrnitev v »naravno stanje« boja vseh proti vsem privlačna bližnjica, ki obljublja hitro odrešitev.

Vztrajanje pri pravilih

Odgovor na to grožnjo ne sme biti uporaba enakih metod, temveč vztrajanje pri okviru moderne liberalne ureditve. Ključna razlika med civilizirano družbo in fašizmom je prav v tem, da se v demokraciji problemi rešujejo znotraj sistema – s pogajanji, zakoni in popravljanjem napak – ne pa z njegovo trajno ali začasno opustitvijo.

Nekateri vidijo v opustitvi pravil začasno bližnjico do pravičnosti, drugi v njej prepoznajo naravno stanje moči. Liberalni red vztraja, da so pravila edino, kar nas loči od barbarstva. To vztrajanje ni naivnost. Gre za zavestno odločitev, da tudi v soočenju s tistimi, ki bi pravila odpravili, ne pristanemo na njihovo igro. Ko nam fašizem ponuja vrnitev v svet, kjer prevlada močnejši, je edini pravi odgovor zavrnitev te ponudbe – in sicer ne z besedami, temveč s tem, da vztrajamo pri počasnem, napornem, a edinem civiliziranem načinu reševanja sporov: znotraj pravil, ki veljajo za vse enako.

A nevarnost opustitve pravil ni lastna le fašizmu. Tudi nekatere revolucionarne utopije izhajajo iz prepričanja, da je liberalni red mogoče – ali celo treba – začasno razgraditi v imenu prihodnje pravičnosti. V imenu izkoriščanih se tako opravičuje suspenz pravic, koncentracija moči in politično nasilje. Vse to spremlja obljuba, da bodo pravičnejša univerzalna pravila nekoč znova vzpostavljena. Zgodovina 20. stoletja nas uči, da takšne začasnosti redko ostanejo začasne in da obljuba boljšega sveta prepogosto vodi v novo obliko zatiranja. Prav zato je treba zavrniti vsako politiko, ki kot sredstvo sprejema razgradnjo pravil.

Toda če hočemo, da bo zavrnitev prepričljiva, moramo najprej priznati, da občutek krivice, iz katerega se fašizem napaja, ni vedno lažen. Sistem, ki ga branimo, ni popoln; včasih res zanemarja in pušča ob strani. Odgovor na to ni opustitev sistema, temveč njegovo popravljanje. Med drugim tudi tako, da tiste, ki se čutijo izključeni, vključi nazaj v skupno zgodbo. Fašizem ponuja pripadnost skozi sovraštvo. Demokracija mora ponuditi pripadnost skozi pravičnost. Če tega ne zmore, ji fašizem vedno znova dela konkurenco.

Dodatek o pravilih in kršitvah

V odzivih na članek se je odprlo vprašanje, ali so pravila liberalne demokracije sama po sebi del problema in ali je njihovo kršenje lahko emancipatorni odgovor. Spodaj je razmislek, ki poskuša to vprašanje razčleniti nekoliko bolj sistematično, ne glede na konkretne polemike.

Vprašanje, ali je fašizem zunanji sovražnik liberalne demokracije ali njen notranji produkt, je v središču politične teorije že vsaj stoletje. Gre za legitimno dilemo, o kateri obstaja bogata tradicija razprav – od zgodnjih kritik liberalizma do analiz totalitarizmov v 20. stoletju. Razmislek, ki sledi, se v to razpravo umešča iz zavestno izbranega normativnega izhodišča.

Empirično dejstvo je težko zanikati: liberalne demokracije selektivno suspendirajo lastna pravila. Izjemna stanja, deportacije, kolonialne vojne, razredna neenakost ter pravni režimi, ki služijo interesom kapitala in političnih elit, niso anomalija, temveč del zgodovine liberalnega reda. V tem smislu liberalna demokracija ni in nikoli ni bila moralno čista. To so natančno analizirali številni misleci, ki so opozarjali na razkorak med univerzalistično obljubo prava in njegovo dejansko uporabo.

Ključno razhajanje pa se ne pojavi pri opisu tega dejstva, temveč pri interpretaciji in političnem sklepu. Ena vplivna linija mišljenja razume fašizem kot »resnico« liberalnega sistema v času krize oziroma kot njegovo logično eskalacijo. Ta teza ima dolgo zgodovino, a nosi tudi resno težavo: pogosto preskoči razliko med selektivnim kršenjem pravil znotraj sistema in načelno razgradnjo pravil kot političnim projektom.

Na to razliko je posebej opozarjala Hannah Arendt. Totalitarizem – bodisi fašistični bodisi stalinizem – po njenem ni zgolj nadaljevanje obstoječih razmerij moči, temveč kvalitativni prelom. Gre za odpravo ideje, da sploh obstaja stabilen okvir pravil, znotraj katerega je oblast omejena. Totalitarna oblast ne deluje predvsem tako, da pravila krši, temveč tako, da jih razglasi za nepomembna. Prav ta izguba ideje trajnih omejitev oblasti pomeni bistveni prelom.

Primer Weimarske republike je v teh razpravah pogosto napačno razumljen. Res je, da Hitler ni prevzel oblasti z odpravo volitev ali z nenadnim razpadom pravnega reda, temveč po formalno zakoniti poti. Toda problem je bil prav v tem, da je weimarski sistem že pred tem normaliziral izjemno stanje – možnost, da se pravila začasno suspendira v imenu krize – in to možnost začel uporabljati kot redno politično orodje. Carl Schmitt je v tem kontekstu izrecno trdil, da je suveren tisti, ki odloča o izjemi, ne tisti, ki spoštuje pravila. Ko enkrat sprejmemo, da se pravni red lahko redno postavlja na stran, formalna zakonitost sama po sebi ne nudi več zaščite. Iz tega pa ne sledi, da so pravila kot taka iluzija, temveč da brez stalne družbene in politične obrambe izgubijo svojo vsebino in postanejo prazna lupina.

Tu se razhajanje najbolj izostri. Iz te perspektive sledi sklep, da je pravila treba stalno kršiti. Nasprotna pozicija pa trdi, da je pravila treba stalno kritizirati, širiti, popravljati in politizirati – ne pa razglašati njihove kršitve za emancipatorni princip. Zgodovina 20. stoletja kaže, da se »začasna« odprava pravil zelo pogosto spremeni v trajno koncentracijo moči. To velja ne le za fašizem, temveč tudi za revolucionarne režime, ki so se sklicevali na pravičnost in osvoboditev.

Analize oblasti so nas naučile, da oblast ne deluje le skozi zakone, temveč tudi skozi prakse, diskurze in institucije. Toda iz tega ne sledi, da je odprava formalnih omejitev oblasti rešitev. Brez vsaj minimalnega univerzalnega okvira pravil kritika oblasti izgubi tla pod nogami, saj nima več skupnega jezika, v katerem bi sploh lahko zahtevala odgovornost.

Fašizem zato ni smiselno razumeti kot zunanjega sovražnika liberalne demokracije, temveč kot politični projekt, ki zavestno opusti idejo univerzalnih pravil in jo nadomesti z logiko moči, pripadnosti in nasilja. Tak projekt se lahko rodi znotraj krize liberalnega sistema. Iz tega pa ne sledi, da je rešitev v nadaljnji razgradnji pravil. Osrednje vprašanje ostaja, ali smo sposobni pravila razširiti in jih narediti dejansko univerzalna, ali pa jih bomo v imenu krize zavrgli.

Pri tem je pomembno pojasnilo. Ko v tem besedilu govorim o »razgradnji pravil«, ne mislim na anarhijo ali odsotnost vsakršnega reda. Nasprotno: fašistični projekti praviloma ne odpravljajo pravil, temveč jih nadomestijo z »našimi pravili«. Zakoni prenehajo biti univerzalni – ne veljajo več za vse enako – in postanejo orodje za zaščito »snopa«, torej privilegirane skupine. Institucije, od sodstva do represivnih aparatov, ne služijo več varovanju posameznika, temveč izvrševanju volje kolektiva. V tem smislu ne gre zgolj za kršenje pravil, temveč za opustitev družbene pogodbe: prehod iz ureditve, ki naj bi ščitila posameznika, v stanje, kjer pravila veljajo le še za tiste, ki so zunaj krdela.

Če povemo čim bolj preprosto: kritika liberalne demokracije je nujna. Toda zgodovina nas uči, da ko kršitev pravil postane politični ideal, ne pa problem, smo že zelo blizu tistemu, kar naj bi kritizirali. Univerzalna pravila niso sveta, so pa – vsaj za zdaj – edina pregrada med nepopolno družbo in odkrito vladavino sile.