Zanimiva in obenem zelo problematična primerjava nasilja v fašizmu in stalinizmu (=komunizmu).
Čeprav obstaja teoretična razlika – fašizem nasilje romantizira, komunizem pa ga birokratizira in opravičuje s "zgodovinsko nujnostjo" – sta bila v praksi oba sistema odvisna od nasilja kot temeljnega gradnika svoje moči. Hannah Arendt v svojem delu Izvori totalitarizma poudarja, da v totalitarnih režimih nasilje sčasoma postane neodvisno od svojih prvotnih ciljev in se spremeni v sistematični teror, ki služi samemu sebi. Tako v fašizmu kot v komunizmu.
Ko pa pogledamo dejstva s številom nedolžnih smrtnih žrtev enega ali drugega totalitarnega sistema, pa je slika jasna: komunizem s 100+ mio žrtev je daleč pred fašizmom.
Poleg tega je potrebno razumeti, da je večina smrtnih žrtev v komunizmu posledica sistemske lakote, delovnih taborišči in izvensodnih usmrtitev - torej v "času miru". Na drugi strani pa so fašistične žrtve večinoma posledica vojnih spopadov.
Reči "abrakadabra stalinizem iz klobuka pade komunizem" je lahko in povprečen bralec tega najbrž res ne opazi. Tako se zlahka promovira ta ali ona ideološka pozicija. Težje je definirati en in drug pojem.
V marksistični teoriji kapitalizem ni opredeljen predvsem z zasebno lastnino ali trgi, temveč z družbenimi produkcijskimi odnosi: delavci so ločeni od produkcijskih sredstev, prodajajo svojo delovno silo, presežno vrednost pa si prisvaja vladajoča instanca. Državni kapitalizem nastopi, ko država kolektivno prevzame vlogo kapitalista, ne da bi odpravila te odnose.
V stalinizmu in maoizmu delavci niso kolektivno nadzorovali tovarn, zemlje ali planiranja. Nadzor je bil skoncentriran v partijsko-državnem aparatu. S tem je bil ohranjen temeljni kapitalistični odnos: producenti ostajajo odtujeni od pogojev in smeri svojega dela. Delavci so prejemali mezde, bili podvrženi delovnim normam in disciplinirani z administrativnimi ali prisilnimi sredstvi. Mezdno delo je osrednji mehanizem kapitalističnega izkoriščanja; njegova ohranitev kaže na kontinuiteto s kapitalizmom ne glede na ideološke trditve.
Presežna vrednost je bila sistematično iztisnjena iz delavcev in centralno akumulirana s strani države. Ta presežek se je vlagal v širitev industrijskih zmogljivosti, vojaško moč in drržavno infrastruktro — kar odraža kapitalistično akumulacijo, ne pa razdeljevanja glede na družbene potrebe.
Čeprav so bili zasebni kapitalisti odpravljeni, se je oblikoval menedžersko-birokratski razred, ki je dejansko nadzoroval produkcijo in presežek. V marksističnem smislu je razred opredeljen z nadzorom, ne z lastninskimi pravicami; razredno gospostvo je zato vztrajalo v spremenjeni obliki.
Ekonomsko planiranje je dajalo prednost rastnim ciljem, težki industriji in geopolitični konkurenci. Produkcija je bila podrejena širitvi in moči, ne pa demokratično določeni človeški potrebi — s čimer se ponavlja prisilna logika kapitalistične akumulacije.
Stalinizem in maoizem sta odpravila zasebni kapitalizem, ne pa kapitalističnih družbenih odnosov. Z ohranitvijo mezdnega dela, prisvajanja presežka, razrednega gospostva in akumulacije pod državnim nadzorom sta delovala kot državnokapitalistična sistema, ne pa kot socialistična v marksističnem smislu.
PS: Tista sekira nekam poklapano visi iz snopa, namesto da pokončno stoji v njegovem centru .. podobno ahistorično se zdi, da ta opredelitev fašizma bolj ustreza sodobnemu proto- ali kripto-fašizmu, in nacizmu v Nemčiji, kot zgodovinskemu fašizmu v Italiji .. kjer je bolj kot za razgradnjo pravil šlo za vzpostavitev korporativne Države in sodelovanje med razredi (collaborazione di classe) .. mar ne gre pri fašizmu bolj za postavitev Naših pravil (represivna zakonodaja, politična policija, ...) ?
Imate prav, da je zgodovinski italijanski fašizem teoretsko gradil na korporativizmu in ideji »sodelovanja med razredi«. Vendar pa zgodovinarji opozarjajo, da je bila ta »collaborazione di classe« v praksi pogosto eufemizem za podreditev delavstva interesom države in lastnikov kapitala, dosežena z uničenjem neodvisnih sindikatov in nasiljem.
Ko v tekstu govorim o »razgradnji pravil«, ne mislim na anarhijo, ampak na to, kar ste sami zapisali: vzpostavitev »naših pravil«. Bistvo fašizma je, da zakoni niso več univerzalni (ne veljajo za vse enako), ampak postanejo orodje (politična policija, represija) za zaščito »snopa«. V tem smislu gre za opustitev družbene pogodbe (ki ščiti posameznika) in prehod v stanje, kjer institucije služijo le še volji krdela.
PPS: Še nekaj o prispodobi snopa (bolj verjetno butare), ker sem ravno prebral tale stavek, ki tudi nasprotuje uvodnemu enoznačnemu branju:
"Ljudi vse manj motivira to, da smo skupaj močnejši, da se množica lahko učinkoviteje upira, posameznik pa ni tako učinkovit, da je treba stopiti skupaj in zavarovati posameznika" - Lidija Jerkič, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije, Mladina 3:2026, str. 21
Skratka, v slogi je moč, ideološki predznak gor ali dol oz. levo ali desno
Hmm .. uvodno prispodobo snopa bi se dalo nagniti tudi v drugo smer: snop spominja na enotnost v frazi "bratstvo i jedinstvo", sekira v snopu pa na dodatek "Mi smo more krvi prolili za bratstvo i jedinstvo naših naroda", kar sproži vprašanje, čigava kri se tu postulira; ker je bilo okupatorske še najmanj, sledi nesmisel "Mi smo more krvi naših naroda prolili za bratstvo i jedinstvo naših naroda")
Zanimiva in obenem zelo problematična primerjava nasilja v fašizmu in stalinizmu (=komunizmu).
Čeprav obstaja teoretična razlika – fašizem nasilje romantizira, komunizem pa ga birokratizira in opravičuje s "zgodovinsko nujnostjo" – sta bila v praksi oba sistema odvisna od nasilja kot temeljnega gradnika svoje moči. Hannah Arendt v svojem delu Izvori totalitarizma poudarja, da v totalitarnih režimih nasilje sčasoma postane neodvisno od svojih prvotnih ciljev in se spremeni v sistematični teror, ki služi samemu sebi. Tako v fašizmu kot v komunizmu.
Ko pa pogledamo dejstva s številom nedolžnih smrtnih žrtev enega ali drugega totalitarnega sistema, pa je slika jasna: komunizem s 100+ mio žrtev je daleč pred fašizmom.
Poleg tega je potrebno razumeti, da je večina smrtnih žrtev v komunizmu posledica sistemske lakote, delovnih taborišči in izvensodnih usmrtitev - torej v "času miru". Na drugi strani pa so fašistične žrtve večinoma posledica vojnih spopadov.
Reči "abrakadabra stalinizem iz klobuka pade komunizem" je lahko in povprečen bralec tega najbrž res ne opazi. Tako se zlahka promovira ta ali ona ideološka pozicija. Težje je definirati en in drug pojem.
V marksistični teoriji kapitalizem ni opredeljen predvsem z zasebno lastnino ali trgi, temveč z družbenimi produkcijskimi odnosi: delavci so ločeni od produkcijskih sredstev, prodajajo svojo delovno silo, presežno vrednost pa si prisvaja vladajoča instanca. Državni kapitalizem nastopi, ko država kolektivno prevzame vlogo kapitalista, ne da bi odpravila te odnose.
V stalinizmu in maoizmu delavci niso kolektivno nadzorovali tovarn, zemlje ali planiranja. Nadzor je bil skoncentriran v partijsko-državnem aparatu. S tem je bil ohranjen temeljni kapitalistični odnos: producenti ostajajo odtujeni od pogojev in smeri svojega dela. Delavci so prejemali mezde, bili podvrženi delovnim normam in disciplinirani z administrativnimi ali prisilnimi sredstvi. Mezdno delo je osrednji mehanizem kapitalističnega izkoriščanja; njegova ohranitev kaže na kontinuiteto s kapitalizmom ne glede na ideološke trditve.
Presežna vrednost je bila sistematično iztisnjena iz delavcev in centralno akumulirana s strani države. Ta presežek se je vlagal v širitev industrijskih zmogljivosti, vojaško moč in drržavno infrastruktro — kar odraža kapitalistično akumulacijo, ne pa razdeljevanja glede na družbene potrebe.
Čeprav so bili zasebni kapitalisti odpravljeni, se je oblikoval menedžersko-birokratski razred, ki je dejansko nadzoroval produkcijo in presežek. V marksističnem smislu je razred opredeljen z nadzorom, ne z lastninskimi pravicami; razredno gospostvo je zato vztrajalo v spremenjeni obliki.
Ekonomsko planiranje je dajalo prednost rastnim ciljem, težki industriji in geopolitični konkurenci. Produkcija je bila podrejena širitvi in moči, ne pa demokratično določeni človeški potrebi — s čimer se ponavlja prisilna logika kapitalistične akumulacije.
Stalinizem in maoizem sta odpravila zasebni kapitalizem, ne pa kapitalističnih družbenih odnosov. Z ohranitvijo mezdnega dela, prisvajanja presežka, razrednega gospostva in akumulacije pod državnim nadzorom sta delovala kot državnokapitalistična sistema, ne pa kot socialistična v marksističnem smislu.
PS: Tista sekira nekam poklapano visi iz snopa, namesto da pokončno stoji v njegovem centru .. podobno ahistorično se zdi, da ta opredelitev fašizma bolj ustreza sodobnemu proto- ali kripto-fašizmu, in nacizmu v Nemčiji, kot zgodovinskemu fašizmu v Italiji .. kjer je bolj kot za razgradnjo pravil šlo za vzpostavitev korporativne Države in sodelovanje med razredi (collaborazione di classe) .. mar ne gre pri fašizmu bolj za postavitev Naših pravil (represivna zakonodaja, politična policija, ...) ?
Imate prav, da je zgodovinski italijanski fašizem teoretsko gradil na korporativizmu in ideji »sodelovanja med razredi«. Vendar pa zgodovinarji opozarjajo, da je bila ta »collaborazione di classe« v praksi pogosto eufemizem za podreditev delavstva interesom države in lastnikov kapitala, dosežena z uničenjem neodvisnih sindikatov in nasiljem.
Ko v tekstu govorim o »razgradnji pravil«, ne mislim na anarhijo, ampak na to, kar ste sami zapisali: vzpostavitev »naših pravil«. Bistvo fašizma je, da zakoni niso več univerzalni (ne veljajo za vse enako), ampak postanejo orodje (politična policija, represija) za zaščito »snopa«. V tem smislu gre za opustitev družbene pogodbe (ki ščiti posameznika) in prehod v stanje, kjer institucije služijo le še volji krdela.
PPS: Še nekaj o prispodobi snopa (bolj verjetno butare), ker sem ravno prebral tale stavek, ki tudi nasprotuje uvodnemu enoznačnemu branju:
"Ljudi vse manj motivira to, da smo skupaj močnejši, da se množica lahko učinkoviteje upira, posameznik pa ni tako učinkovit, da je treba stopiti skupaj in zavarovati posameznika" - Lidija Jerkič, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije, Mladina 3:2026, str. 21
Skratka, v slogi je moč, ideološki predznak gor ali dol oz. levo ali desno
Hmm .. uvodno prispodobo snopa bi se dalo nagniti tudi v drugo smer: snop spominja na enotnost v frazi "bratstvo i jedinstvo", sekira v snopu pa na dodatek "Mi smo more krvi prolili za bratstvo i jedinstvo naših naroda", kar sproži vprašanje, čigava kri se tu postulira; ker je bilo okupatorske še najmanj, sledi nesmisel "Mi smo more krvi naših naroda prolili za bratstvo i jedinstvo naših naroda")