Zakaj filozofe vznemirja kvantna fizika?

Kako napredek vednosti sili znanost v samorefleksijo.

V sodobni filozofiji, zlasti tisti, ki izhaja iz kontinentalne tradicije, lahko opazimo nenavaden pojav. Filozofi, ki se sicer ukvarjajo z vprašanji subjektivnosti, svobode, jezika in biti, presenetljivo pogosto obravnavajo in komentirajo naravoslovne teorije. Slavoj Žižek posveča kvantni fiziki obsežne razdelke svojih del. Pred njim so že mnogi drugi podrobno razpravljali o raznih vidikih znanosti in njenem razmerju do biti.

V tem sestavku bomo poskušali pojasniti, zakaj je prišlo do take fascinacije z naravoslovjem pri mislecih, ki sicer niso naravoslovci in ki pogosto eksplicitno zavračajo scientizem.

Odgovor ni v tem, da bi filozofi v kvantni mehaniki iskali potrditev svojih spekulacij. Gre za nekaj drugega. Kvantna fizika na ravni narave razkriva strukturo, ki jo filozofija raziskuje na ravni mišljenja. V kvantni nedoločenosti, v problemu merjenja, v neodpravljivi vlogi opazovalca filozofi prepoznavajo nekaj, kar sami mislijo že stoletja: inherentno nepopolnost vsake slike sveta, nemožnost nevtralne pozicije zunaj opazovanega, točko, kjer se spoznanje zapleta v lastne pogoje.

Ko poskuša instrument izmeriti samega sebe

Da bi jih razumeli, se moramo vrniti k temeljni metodološki odločitvi, na kateri sloni novoveška znanost. Ta odločitev je bila preprosta, a radikalna: da bi objektivno opisali svet, je bilo treba iz opisovanja izločiti tistega, ki opisuje. Šlo je za specifično novoveško potezo, ki jo je mogoče datirati v sedemnajsto stoletje, ko sta Galilei in Descartes vzpostavila razliko med primarnimi lastnostmi, tistimi, ki pripadajo stvarem samim, kot so razsežnost, gibanje in število, ter sekundarnimi lastnostmi, tistimi, ki so učinek stvari na nas, kot so barva, vonj in okus. Znanost se od takrat ukvarja s primarnimi lastnostmi, sekundarne pa prenaša v sfero subjektivnega izkustva, ki za objektivni opis sveta ni relevantno.

Ta metodološka redukcija je bila izjemno plodna. Omogočila je, da fizik opisuje gibanje planetov, ne da bi se spraševal o lastnem razpoloženju ali o vplivu svojih predsodkov na enačbe. Znanstvenik nastopa kot transparentno okno v svet, kot instanca, ki beleži, meri in računa, sama pa v izračun ne vstopa. To je temeljna predpostavka objektivnosti: opazovalec je zamenljiv, njegova individualnost je irelevantna, pomembno je le, da sledi protokolu. Če dva znanstvenika izvedeta isti eksperiment, morata dobiti isti rezultat, ne glede na to, kdo sta, kaj čutita ali v kaj verjameta.

Ta protokol deluje, dokler se znanost giblje v območju, kjer je mogoče jasno ločiti opazovalca od opazovanega. Dokler so predmeti preučevanja dovolj veliki, dovolj oddaljeni od nas in dovolj neodvisni od akta opazovanja, je metodološki izbris subjekta neopazen. Težava nastopi na mejah tega območja. V dvajsetem stoletju se je znanost soočila z dvema fenomenoma, ki se tej metodološki predpostavki upirata. V kvantni mehaniki se je izkazalo, da merjenje ni nevtralni akt registriranja neodvisne realnosti, temveč poseg, ki spreminja tisto, kar meri. Opazovalec, ki naj bi bil zunaj slike, se znajde v njej. V raziskovanju umetne inteligence pa se je znanost lotila naloge, ki protokol objektivnosti obrača v zanko: gre za poskus, da bi zgradili sistem, ki bi bil sam zmožen opazovanja.

Na tej točki postane filozofija neizogibna, ne kot zunanja presoja znanosti in ne kot njena tekmica, temveč kot disciplina, ki preučuje tisto, kar znanost metodološko izključuje. Filozofija se ne ukvarja s predmeti v svetu, temveč s pogoji, pod katerimi nam predmeti sploh lahko postanejo dostopni. Če znanost kartira teritorij, filozofija preučuje samo naravo kartiranja: kaj pomeni, da je nekaj predmet, kaj pomeni, da je nekaj merljivo, kaj pomeni, da je nekaj resnično. Dolgo časa se je zdelo, da so ta vprašanja akademske kuriozitete, zanimive le za specializirano občinstvo. Kvantna fizika in umetna inteligenca pa sta znanost pripeljali do točke, kjer postanejo ta vprašanja operativno nujna.

Od Kanta do Heideggerja

Da bi razumeli, zakaj del sodobne filozofije v kvantni nedoločenosti prepoznava več kot zgolj fizikalni problem, se je treba vrniti k izvoru te miselne tradicije. Gre za pot, ki se začne z Immanuelom Kantom v drugi polovici osemnajstega stoletja, poteka skozi fenomenologijo in doseže svojevrsten vrhunec pri Martinu Heideggerju.

Kantova filozofija se vzpostavi kot odgovor na krizo, v katero je zapadla metafizika osemnajstega stoletja. Na eni strani je racionalizem trdil, da lahko čisti um spozna strukturo realnosti neodvisno od izkustva; na drugi strani je empirizem vztrajal, da je vse spoznanje izpeljano iz čutnih vtisov. Kant je v obeh pozicijah prepoznal skupno napako: obe sta predpostavljali, da je spoznanje enostavno ujemanje med umom in svetom, pri čemer je bila narava tega ujemanja neproblematizirana. Kantov odločilni korak je bil v obratu perspektive. Namesto da bi spraševal, kako se naše predstave ujemajo s predmeti, je vprašal, kako se morajo predmeti ujemati z našimi predstavami, da nam sploh lahko postanejo dostopni. To je Kantov znameniti kopernikanski obrat.

Bistvo tega obrata je v uvidu, da spoznanje ni pasivno zrcaljenje zunanjega sveta, temveč aktivna sinteza, ki jo izvaja subjekt. Predmeti, kot jih poznamo, niso neposredno dani, temveč so konstituirani skozi forme zora, to sta prostor in čas, in kategorije razuma, kot so substanca, vzročnost in nujnost. Te forme in kategorije niso lastnosti stvari samih, temveč strukture, ki jih subjekt vnaša v izkustvo. Brez njih bi bil čutni material le kaotična raznolikost brez oblike in reda. Prostor in čas nista posodi, v katerih bi se nahajale stvari, temveč načina, na katera subjekt organizira svojo receptivnost. Vzročnost ni vez, ki bi jo opazili v naravi, temveč pravilo, po katerem razum povezuje pojave v zakonito zaporedje.

Iz tega sledi osrednja teza Kantove teoretske filozofije: spoznamo lahko le pojave, stvari, kakor se nam kažejo skozi naše forme zora in kategorije razuma, ne pa stvari na sebi, stvari, kakor so neodvisno od našega spoznavanja. Ta omejitev ni zgolj praktična, ni posledica trenutne nerazvitosti naših instrumentov, temveč je principielna. Stvar na sebi je tista, kar ostane, ko odmislimo vse, kar v predmet vnaša subjekt, toda ravno zato o njej ne moremo ničesar vedeti, saj bi vsako vedenje že predpostavljalo subjektovo sintetično dejavnost. Stvar na sebi je mejna točka, ki označuje obzorje možnega spoznanja.

Toda Kantova revolucija ni bila omejena na teoretsko filozofijo. Odprla je tudi vprašanje svobode. Za Kanta je človek zmožen avtonomnega delovanja, zmožen, da postane vzrok samemu sebi, namesto da bi bil zgolj člen v verigi naravnih vzrokov. To zmore, ker je razumsko bitje, ki lahko tvori lastne moralne zakone in jim sledi iz dolžnosti.

Tu se razkrije osrednja napetost Kantove filozofije. Na eni strani je človek del narave, podvržen njenim zakonitostim. Na drugi strani pa je zmožen svobodnega delovanja, ki iz te narave izstopa. Moralni subjekt se vzpostavi skozi mišljenje, ne moremo ga najti nikjer v naravi kot neodvisno bivajoče. Ta notranja razdvojenost, človek kot naravno bitje in hkrati kot svobodni dejavnik, predstavlja bistvo kantovske revolucije in je tisto, h čemur se filozofija zadnjih dvesto let neprestano vrača. Za mnoge filozofe je prav kvantna nedoločenost vznemirljiva zato, ker se zdi, da odpira prostor za mišljenje svobode znotraj same narave, ne le kot postulat praktičnega uma. Seveda to še ni Kantova moralna svoboda; gre prej za to, da stroga slika narave kot popolnoma zaprtega kavzalnega stroja ni več samoumevna.

Husserl: kako postaviti svet v oklepaj

V drugi polovici devetnajstega stoletja so naravoslovne znanosti dosegale izjemne uspehe. Znanstveniki so razkrivali nove zakonitosti delovanja sveta, od termodinamike do elektromagnetizma, od teorije evolucije do periodnega sistema elementov. Te zakonitosti so postajale osnova za razvoj novih tehnologij, ki so spreminjale vsakdanje življenje. Vedno bolj se je zdelo, da filozofije, ki je bila nekoč kraljica ved, znanost pri svojem hitrem razvoju skorajda ne potrebuje več.

Med misleci, ki so poskušali najti novo mesto za filozofijo v tej situaciji, je bil Edmund Husserl. Študiral je matematiko, fiziko in filozofijo, leta 1883 doktoriral iz matematike in kasneje postal asistent pri slavnem matematiku Karlu Weierstrassu. Iz prve roke je torej poznal moč in uspehe naravoslovja. Toda prav to poznavanje ga je pripeljalo do vprašanja, ki ga naravoslovje samo ne more zastaviti: na čem temelji veljavnost znanstvenega spoznanja?

V Logičnih raziskavah je Husserl napadel takrat močno usidrano prepričanje, da so zakoni logike le psihološki zakoni človeške misli. Če bi bilo tako, bi bila logika relativna, odvisna od naključne konstitucije človeškega uma. Toda logični zakoni veljajo nujno in univerzalno, ne glede na to, kako naš um faktično deluje. To pomeni, da logika ni psihologija, da ima svoje lastno območje veljavnosti, ki ga empirična znanost ne more utemeljiti. Znanost predpostavlja logiko, ne pa obratno.

Iz te kritike je Husserl razvil fenomenologijo kot novo metodo filozofije. Fenomenologija izhaja iz opisovanja pojavov, kot se ti kažejo našemu izkustvu. Na prvi pogled gre za povsem subjektivno početje, za poročanje o lastnem doživljanju. Toda Husserl je ugotovil, da se ta subjektivna metoda v svoji dosledni izvedbi spremeni v nekaj zelo zanesljivega. Ključno je, da čim bolj odmislimo vse vnaprejšnje sodbe in opredelitve, ki nam jih vsiljuje naše znanje in običajno doživljanje sveta. Vsako doživljanje obravnavamo in opišemo, kot da smo soočeni z nečim, česar še nikoli nismo srečali. Husserl to imenuje epoché, zadržanje naravne naravnanosti, postavitev sveta v oklepaj.

Fenomenologija pri tem pristopu ne problematizira le vsakdanjega doživljanja sveta, temveč tudi tehnično-naravoslovno-znanstveni pogled na svet, za katerega se je zdelo, da predstavlja privilegiran dostop do resnične podobe sveta. Za Husserla dejanski svet niso atomi, sile in polja, temveč pojavi, ki jih neposredno zaznavamo. Znanstvena slika sveta je abstrakcija, konstrukcija, ki jo znanost gradi na podlagi izkustva, ne pa izkustvo samo. Če hočemo razumeti, kaj je svet v svojem izvornem smislu, se moramo vrniti k izkustvu, preden ga znanost predela v svoje modele. S pomočjo fenomenološkega pristopa lahko na istem nivoju govorimo o mističnih izkušnjah, opazovanju skodelice kave in odčitkih merilnega instrumenta.

To ne pomeni, da je Husserl zavračal znanost. Nasprotno, hotel jo je utemeljiti, pokazati njene pogoje možnosti. Toda pokazal je tudi, da znanost nujno predpostavlja določene operacije zavesti, ki jih sama ne more tematizirati. Znanost meri, računa, gradi modele, toda ne more odgovoriti na vprašanje, kaj pomeni meriti, računati, graditi modele. Za ta vprašanja je potrebna filozofija, ki preučuje samo strukturo izkustva, ne pa predmetov v izkustvu.

Heidegger: znanost kot pozaba biti

Martin Heidegger, Husserlov učenec in nato naslednik na katedri v Freiburgu, je fenomenološko metodo radikaliziral v smer, ki je odločilna za naš problem. S pomočjo fenomenološkega pristopa se je lotil vprašanja, ki se na prvi pogled zdi preprosto, a se izkaže za najtežje v celotni filozofiji: kaj pomeni, da nekaj je? Kaj je bit?

To vprašanje se razlikuje od vprašanj, ki jih zastavljajo znanosti. Znanosti sprašujejo po bivajočem: po atomih, zvezdah, organizmih, družbenih strukturah. Sprašujejo, kaj je ta ali ona stvar, kakšne so njene lastnosti, po kakšnih zakonih deluje. Toda nobena znanost ne sprašuje, kaj pomeni, da te stvari sploh so, kaj je tista skupna poteza vsega bivajočega, ki jo imenujemo bit. Fizika preučuje gibanje teles, toda ne vpraša, kaj pomeni, da telesa so. Biologija preučuje žive organizme, toda ne vpraša, kaj pomeni, da organizmi so. To vprašanje vedno že predpostavljajo, nikoli pa ga ne tematizirajo.

Heidegger je to razliko imenoval ontološka diferenca: razlika med bivajočim in bitjo. Bivajoče je vse tisto, kar je, celota entitet, ki jih lahko naštejemo, opišemo, preučujemo. Bit pa ni ena izmed teh entitet, ni najvišja ali najsplošnejša stvar, temveč sam horizont, v katerem se bivajoče sploh lahko pokaže kot bivajoče. Bit je tisto, kar omogoča, da stvari so, sama pa ni stvar.

Za Heideggerja je celotna zahodna metafizika od Platona naprej zaznamovana s pozabo te diference. Metafizika sprašuje po bivajočem kot bivajočem, išče prvo počelo, najvišji vzrok, temeljno substanco, toda s tem že zgreši bit, ki ni nikakršno počelo ali substanca, temveč odprtost, v kateri se počela in substance sploh lahko pokažejo. Vsa zgodovina filozofije je po Heideggerju zgodovina pozabe tega temeljnega vprašanja.

Znanost je za Heideggerja skrajni izraz te metafizične pozabe. Znanost reducira svet na zbirko objektov, ki so na voljo za merjenje, izračunavanje in manipulacijo. To ni napaka znanosti, temveč njen konstitutivni pogoj: da bi znanost lahko delovala, mora svet nastopiti kot tisto, kar je mogoče objektivirati. Toda ta objektivacija za seboj pusti ostanek, pusti tisto odprtost sveta, ki je same ni mogoče objektivirati, ker je pogoj možnosti vsakršne objektivacije.

Bistvo Heideggerjeve filozofije povzema naslov njegove najpomembnejše knjige Bit in čas iz leta 1927. Heideggerjeva osrednja teza je, da je vsa zgodovina filozofije od Grkov naprej bit napačno razumela kot prisotnost. Da nekaj obstaja, smo mislili, pomeni, da je prisotno tu in zdaj, da je navzoče, dano, razpoložljivo. Toda bit, pravilno razumljena, ni prisotnost. Bit je časovna, kar pomeni, da je vedno že razpotegnjena v tridelno strukturo preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Človek, ki ga Heidegger imenuje tubit, ne obstaja kot stvar, ki je preprosto prisotna. Človek eksistira, kar pomeni, da je vedno že vržen v preteklost, ki je ni izbral, in hkrati vedno že usmerjen v prihodnost, ki jo zasnuje. Sedanjost ni izolirana točka, temveč presečišče preteklosti in prihodnosti.

Ta časovna struktura biti ima posledico za razumevanje znanosti. Znanost reducira bit na prisotnost, na tisto, kar je tu in zdaj, kar je mogoče izmeriti in zabeležiti. S tem pa zgreši časovnost biti, zgreši tisto odprtost, iz katere šele vznikne možnost prisotnosti. Znanost se ukvarja z bivajočim in pri tem nujno pozablja na bit. Za Heideggerja to ni napaka znanosti, ampak njen pogoj: da bi lahko merili svet, ga moramo zreducirati na zbirko objektov. Toda ta redukcija za seboj pusti ostanek, tisto odprtost sveta, ki se ne pusti objektivirati.

Slepa pega znanosti

S kratko obnovo ključnih elementov filozofske tradicije od Kanta do Heideggerja smo poskušali čim bolj jasno prikazati razliko med znanstvenim in filozofskim pristopom, kot jo misli ta tradicija. Ta razlika ni v predmetu preučevanja, kot da bi se znanost ukvarjala z naravo, filozofija pa z duhom ali vrednotami. Razlika je globlja in zadeva sam način pristopanja k čemurkoli.

Znanost preučuje bivajoče. Sprašuje, kaj so stvari, kakšne lastnosti imajo, po kakšnih zakonih delujejo, v kakšnih razmerjih so med seboj. Pri tem nujno predpostavlja določen okvir, znotraj katerega lahko stvari sploh nastopijo kot predmeti preučevanja. Ta okvir vključuje temeljne kategorije, kot so prostor, čas, vzročnost, predmetnost. Vključuje tudi določeno razumevanje tega, kaj pomeni, da je nekaj resnično, kaj pomeni, da je nekaj spoznano, kaj pomeni, da je nekaj dokazano. Znanost teh predpostavk ne tematizira, ker jih mora uporabljati, da bi sploh lahko delovala. So kot očala, skozi katera gleda, ki pa jih sama ne more videti.

Filozofija, vsaj v tradiciji, ki smo jo rekonstruirali, preučuje ta okvir sam. Ne sprašuje, kaj so stvari, temveč kaj pomeni, da so. Ne sprašuje, kako spoznavamo, temveč kaj pomeni spoznavati. Ne sprašuje, ali je nekaj resnično, temveč kaj resnica sploh je. Filozofija se ukvarja s pogoji možnosti, ne pa s tem, kar ti pogoji omogočajo. Če uporabimo Husserlovo metaforo: znanost živi v naravni naravnanosti, v neproblematičnem razmerju do sveta, filozofija pa to naravnanost suspendira in jo naredi za predmet preučevanja.

To ne pomeni, da je filozofija nadrejena znanosti ali da ima pravico soditi o znanstvenih vsebinah. Filozofija ne more povedati fiziku, kakšna je struktura atoma, ali biologu, kako deluje celica. Toda lahko vpraša, kaj fizik in biolog predpostavljata, ko sploh govorita o atomih in celicah. Lahko vpraša, kaj pomeni, da je atom predmet, kaj pomeni, da je celica živa, kaj pomeni, da je teorija resnična. Ta vprašanja niso znanstvena, ker jih nobena znanost ne more odgovoriti s svojimi metodami. So filozofska, ker zadevajo same pogoje znanstvenega spraševanja.

Kant je pokazal, da spoznanje ni pasivno zrcaljenje sveta, temveč aktivna konstitucija, ki jo izvaja subjekt. Husserl je pokazal, da znanost nujno predpostavlja določene operacije zavesti, ki jih sama ne more tematizirati. Heidegger je pokazal, da znanost preučuje bivajoče, pri tem pa nujno pozablja na bit, na sam horizont, v katerem se bivajoče lahko pokaže. Vsi trije so na različne načine artikulirali isto stvar: da ima znanstveni pristop slepo pego, točko, ki jo mora izključiti, da bi lahko deloval. In vsi trije so videli nalogo filozofije v tem, da to slepo pego osvetli, ne da bi s tem razvrednotila znanost, temveč da bi pokazala njene meje in pogoje.

Zakaj je to pomembno za kvantno fiziko? Ker je kvantna mehanika tista znanost, ki je sama naletela na svojo slepo pego. V klasični fiziki je bilo mogoče ohranjati iluzijo, da opazovalec ne vpliva na opazovano, da je meritev nevtralen akt registriranja neodvisne realnosti. V kvantni mehaniki ta iluzija razpade. Merjenje spreminja tisto, kar meri: merilna postavitev je del pojava, ki ga opisujemo. Nedoločenost zato ni zgolj posledica nevednosti, temveč je v standardnem formalizmu strukturna, povezana z načinom, kako se izidi meritev sploh pojavijo kot klasični podatki. Kvantna fizika je znanost, ki je bila prisiljena tematizirati tisto, kar je vsa predhodna znanost lahko pustila netematiziranega: vlogo opazovanja/merjenja pri tem, kako kvantni opis sploh postane klasična lastnost (stabilen merilni izid).

Za filozofe te tradicije to ni naključje in ni zgolj tehnična težava, ki čaka na rešitev. Je trenutek, ko znanost sama naleti na vprašanja, ki si jih je doslej lahko privoščila ignorirati. Vprašanja o tem, kaj pomeni opazovati, kaj pomeni meriti, kaj pomeni, da nekaj obstaja neodvisno od našega spoznanja. Ta vprašanja niso strogo fizikalna, ker jih fizika s svojimi metodami ne naslavlja neposredno. So filozofska. In kvantna mehanika je za to tradicijo tako vznemirljiva ravno zato, ker kaže, da ta vprašanja niso zgolj akademske kuriozitete, temveč da zadevajo samo strukturo realnosti. Ni dovolj reči, da ne vemo, kje je delec. Treba je reči, da delec v standardnem opisu nima določene pozicije kot stabilne klasične lastnosti, dokler meritev ne poda izida. In če je to res, potem meja med subjektom in objektom, med opazovalcem in opazovanim, med spoznanjem in realnostjo ni tako jasna, kot je predpostavljala klasična znanost.

Žižek: materializem brez trdne podlage

Slavoj Žižek se v tradicijo od Kanta do Heideggerja vpisuje na svojevrsten način. Filozofijo, ki smo jo predstavili, običajno uvrščamo v idealistično tradicijo, saj poudarja vlogo subjekta pri konstituiranju sveta, kot ga poznamo. Žižek pa to tradicijo interpretira kot materializem, in sicer posebne vrste. Njegov materializem ne pomeni, da je realnost v temelju duhovna ali odvisna od zavesti. Pomeni nasprotno: da je realnost sama po sebi nepopolna, nekonsistentna, da ji nekaj manjka. Tisto, kar idealistična tradicija pripisuje subjektu, zmožnost, da se nanaša nase, da se cepi, da se zapleta v protislovja, Žižek razume kot lastnost same materije. Subjekt ni nekaj, kar bi se dodalo sicer polni in konsistentni realnosti. Subjekt je ime za luknjo v realnosti, za točko, kjer realnost ni skladna sama s seboj.

Kvantna fizika mu je pri tem v oporo. Eksplicitno zavrača tiste, ki v kvantni mehaniki iščejo potrditev spiritualizma ali subjektivnega idealizma. Kritizira fizike, ki bežijo v ezoteriko, v sklicevanja na budizem, vedanto ali zavest kot kozmično počelo. Za Žižka to ni nič drugega kot obskurantizem, ki zgreši tisto, kar je v kvantni mehaniki zares zanimivo. Prav tako pa vztraja, da ostaja materialist, čeprav pojem materializma po kvantni fiziki zahteva radikalno prevrednotenje. Materializem zanj ne pomeni, da je zadnja realnost prazen prostor z drobnimi delci, ki v njem plavajo. Pomeni nekaj drugega: da je realnost nekonsistentna, pluralna, brez višjega smisla.

Za Žižka prav kvantna mehanika najbolj jasno podpira vizijo nekonsistentnega, pluralnega sveta. Realnost ni harmonična celota, ki bi jo vladal en sam princip. Ni Spinozove substance, ki bi se izražala v neskončnih atributih. Ni Einsteinovega Boga, ki je subtilen, a ne zlonameren. Kvantna mehanika kaže svet, v katerem soobstajajo nezdružljive perspektive, v katerem je antagonizem vpisan v samo strukturo realnosti. Žižek to povezuje s svojim razumevanjem družbe: tako kot kvantna realnost ni enotna substanca, tudi družba ni organska celota, temveč je zaznamovana z nesprevedljivim antagonizmom.

Posebej ga fascinira vloga opazovalca v kvantni mehaniki. V klasični znanosti je opazovalec zunaj sistema, ki ga opazuje. Meri, beleži, računa, toda sam v izračun ne vstopa. V kvantni mehaniki ta zunanjost razpade. Opazovalec je del sistema, ki ga opazuje. Meritev ni nevtralen akt registriranja, temveč poseg, ki spreminja tisto, kar meri. Za Žižka je to struktura, ki jo običajno pripisujemo le simbolnemu univerzumu, le svetu jezika in pomena. V jeziku se govorec vedno znajde vpleten v tisto, kar govori. Izjava o svetu je hkrati izjava govorca, ki se s tem, kar pravi, opredeljuje, se situira, se razkriva. Kvantna mehanika kaže, da ta samorefleksivna zanka ni omejena na človeški svet pomena, temveč da je vpisana v samo strukturo narave.

V klasičnem razumevanju znanosti velja, da če pridemo do protislovnih ali nedoločenih rezultatov, to pomeni, da nam nekaj manjka, da so nekje skrite spremenljivke, ki jih še nismo odkrili. Nedoločenost je znamenje omejitve našega vedenja, ne pa lastnost same realnosti. Kvantna mehanika pa to razmerje obrne. Heisenbergov princip nedoločenosti ne pravi, da ne vemo, kje je delec in kakšna je njegova gibalna količina. Pravi, da delec nima določene pozicije in določenega gibalnega momenta hkrati. Nedoločenost ni v našem vedenju, temveč v stvari sami.

Elektroni in fotoni kažejo valovne interference ali delčne sledi glede na to, kako je eksperiment zasnovan in katere informacije o poti postanejo dostopne. Vprašanje, kaj je elektron v resnici, neodvisno od opazovanja, je nesmiselno. Elektron je za Žižka ta dualnost sama. Ni nobene globlje realnosti za pojavom, nobene skrite substance, ki bi bila enkrat valovanje, drugič delec. Pojav je vse, kar je. Kar nastopa kot epistemološka ovira, kot nezmožnost, da bi vedeli, kaj elektron v resnici je, se izkaže za pozitivno ontološko lastnost, za samo strukturo realnosti.

Žižek ob tem opozarja, da znanost potrebuje filozofijo, a ji ne sme zaupati. Potrebuje jo zato, ker so vprašanja, ki jih kvantna mehanika odpira, vprašanja o naravi realnosti, o razmerju med opazovalcem in opazovanim, o pomenu obstoja, filozofska vprašanja, ki jih fizika s svojimi metodami ne more odgovoriti. Ne sme pa ji zaupati zato, ker so mnogi filozofi, ki so se lotili kvantne mehanike, to storili v obskurantistične namene, da bi podprli spiritualizem, mistiko ali idealizem. Prava lekcija kvantne mehanike za Žižka ni, da je vse zavest ali da je realnost iluzija. Prava lekcija je, da je materija sama nekonsistentna, da realnost ni trdna podlaga, na kateri bi se odvijali procesi, temveč da je sama razpokana, prežeta z antagonizmi, ki jih ni mogoče razrešiti v višjo sintezo.

Alternativa: Informacijski materializem

Žižkova filozofska interpretacija kvantne mehanike seveda ni edina možna. Obstaja drugačna pot, ki prav tako ostaja zvesta ideji materialne realnosti, a hkrati resno jemlje paradokse kvantne fizike. Ta pozicija, ki bi jo lahko imenovali informacijski materializem, ne išče lukenj v realnosti, temveč prepoznava temeljno strukturno razliko med dvema režimoma fizikalnega obstoja: med stanji, ki so prenosljiva in stabilna (klasična informacija, biti), in stanji, ki so unikatna in neponovljiva (kvantna informacija, kubiti).

Izhodišče te pozicije je preprosto: informacija je fizikalna. Vsak bit zahteva materialni nosilec in ima svoj energijski davek. Toda ni vsaka fizikalna informacija enaka. Klasično informacijo lahko kopiramo in delimo, ne da bi spremenili original. Kvantna informacija pa je drugačna: je matematično popolnoma določena, a se ob poskusu kopiranja nujno spremeni. To ni tehnična omejitev, temveč matematična posledica strukture kvantne teorije. Da bi o kvantni realnosti lahko govorili, jo moramo prevesti v klasično informacijo, ker je le ta prenosljiva in deljiva. Brez tega prevoda ni komunikacije, ni skupne vednosti. Fizikalno ime za ta prehod je dekoherenca: interakcija z okoljem izbere robustne klasične zapise, medtem ko se fazne povezave, ki nosijo kvantno “posebnost”, učinkovito izgubijo za opazovanje. Žižkova ontološka luknja je v tej perspektivi le mesto tega informacijskega prevoda, ne pa razpoka v sami biti. Kvantna mehanika ne zahteva nujno ontologije manka.

Žižek bi na to verjetno ugovarjal, da informacijski materializem valovno funkcijo jemlje preveč substancialno, da jo dojema kot stvar, ki obstaja določena in polna, le mi je ne moremo doseči. Za Žižka bi to bila vrnitev k naivnemu realizmu skozi zadnja vrata. Toda ta ugovor zgreši bistvo pozicije. Valovna funkcija ni substanca v klasičnem smislu, ni stvar, kot je stvar kamen. Je matematični opis stanja, ki je popolnoma specificirano, a ne ustreza klasičnim kategorijam. Trditi, da je kubit določen, ni isto kot trditi, da je substanca. Je priznanje, da obstajajo različni ontološki tipi, ne pa le klasična substanca in njena odsotnost.

Obstaja pa globlji ugovor, ki bi ga lahko naslovili na informacijski materializem. Tudi če sprejmemo, da je kvantna realnost matematično popolna, ostaja vprašanje: zakaj sploh obstaja ta razlika med kubiti in biti? Zakaj narava dopušča stanja, ki jih ni mogoče kopirati? Zakaj je prevod iz kvantnega v klasično nujen in nepovraten? Informacijski materializem opiše strukturo, a morda ne pojasni njenega izvora. Žižek bi lahko trdil, da ta nepojasnjena strukturna razlika sama kaže na nekaj, kar presega goli opis, na neko temeljno asimetrijo v sami naravi, ki kliče po filozofski interpretaciji. Informacijski materializem bi odgovoril, da je to preprosto temeljna lastnost sveta, ki ne potrebuje nadaljnje razlage, tako kot ne potrebuje razlage, zakaj je hitrost svetlobe končna. Toda tu se razprava premakne na raven, kjer fizika sama ne more več odločiti, in kjer mora vsaka stran priznati, da operira s temeljnimi predpostavkami, ki niso same dokazljive.

Tu se razkrije tudi paradoks Žižkovega materializma. Žižek želi biti materialist, a v jedro materije vpisuje negativnost, manko, luknjo. To so kategorije, ki prihajajo iz heglovske dialektike in psihoanalize, ne pa iz fizike. Informacijski materializem ponuja drugačno pot: materija ni luknjičava, temveč je preprosto kompleksnejša, kot jo zmore zajeti klasični opis. Kvantna nedoločenost ne priča o tem, da naravi spodleti pri realizaciji. Priča o tem, da je naš dostop do realnosti pogojen s fizikalno ceno stabilnosti. Naključje ni podpis manka v naravi, temveč sled bogastva realnosti, ki se ne pusti v celoti prevesti v klasični jezik.

Konec varne razdalje

Vrnimo se k vprašanju, s katerim smo začeli: zakaj filozofe vznemirja kvantna fizika? Zdaj lahko odgovorimo natančneje. Ne gre za privoščljivost, češ da je znanost končno klecnila, niti za iskanje mističnih potrditev duha v materiji. Gre za nekaj drugega. V kvantni mehaniki je znanost naletela na strukturo, ki jo filozofija raziskuje že več kot dve stoletji.

Ne glede na to, ali nas bolj prepriča Žižkova teza o ontološki razpoki ali vizija informacijskega materializma, je postalo jasno, da je obdobje udobne ločenosti končano. Kvantna fizika je nepreklicno razdrla tihi pakt novoveške znanosti, ki je temeljil na predpostavki, da lahko svet opazujemo iz varne distance, ne da bi se ga dotaknili ali vanj vstopili. Fizika je na svojem skrajnem robu postala filozofska, ne da bi to hotela, ampak ker jo je v to prisilila narava sama.

To je pravi razlog za fascinacijo filozofov s kvantnim svetom. Gre za spoznanje, da je realnost bolj čudna, bolj zapletena in bolj odprta, kot so nam dopovedovala stoletja mehanicističnega pogleda na svet. V tej čudnosti, kjer se prepletajo opazovalec in opazovano, se odpira prostor za nove interpretacije, ki ne smejo bežati pred paradoksi, temveč jih morajo misliti.

---

Za več informacij glej tudi: