Odkar je človek "izumil" mišljenje, je postal obseden s pomenom. Filozofija naj bi odgovarjala na vprašanja, na katera znanost ne more. Prav, a kateri so vendar ti odgovori?
Nekaj misli, ki so se mi utrnile ob branju (vsak komentar bi bil seveda več kot dobrodošel):
V kvantni fiziki se je trda znanost končno soočila s svojim mehkim trebuhom, spotaknila se je ob svojo Ahilovo peto, osuplo je zastrmela v svojo slepo pego.
Značilnost obstoječega, materije, ki jo je razgalila kvantna mehanika, da namreč opazovanje, meritev določi, zamrzne opazovano, je v bistvu v filozofiji kot očitna in neznosno preprosta ideja prisotna vsaj že od Heraklita in njegove reke in se, na primer, v jezikovnem strukturalizmu 20. stoletja zrcali kot razlika med sinhronijo in diahronijo.
Nezmožna dojeti to značilnost obstoječega se je filozofija od Platona naprej zatekla v metafiziko kot nekakšen udoben eskapizem, pobeg iz resničnosti, iz bivanja v Heideggerjevo bit. Parmenid pa se je zatekel v nič manj udoben determinizem obstoječega, v izključujočo ontologijo.
Obzorje znanja se širi, kompleksnost podobe narave se povečuje. Pojem objektivnosti se širi in zajema tudi subjekt(ivnost). Kantov svet sam po sebi vsebuje tudi svet za nas.🙂
Odkar je človek "izumil" mišljenje, je postal obseden s pomenom. Filozofija naj bi odgovarjala na vprašanja, na katera znanost ne more. Prav, a kateri so vendar ti odgovori?
Nekaj misli, ki so se mi utrnile ob branju (vsak komentar bi bil seveda več kot dobrodošel):
V kvantni fiziki se je trda znanost končno soočila s svojim mehkim trebuhom, spotaknila se je ob svojo Ahilovo peto, osuplo je zastrmela v svojo slepo pego.
Značilnost obstoječega, materije, ki jo je razgalila kvantna mehanika, da namreč opazovanje, meritev določi, zamrzne opazovano, je v bistvu v filozofiji kot očitna in neznosno preprosta ideja prisotna vsaj že od Heraklita in njegove reke in se, na primer, v jezikovnem strukturalizmu 20. stoletja zrcali kot razlika med sinhronijo in diahronijo.
Nezmožna dojeti to značilnost obstoječega se je filozofija od Platona naprej zatekla v metafiziko kot nekakšen udoben eskapizem, pobeg iz resničnosti, iz bivanja v Heideggerjevo bit. Parmenid pa se je zatekel v nič manj udoben determinizem obstoječega, v izključujočo ontologijo.
Obzorje znanja se širi, kompleksnost podobe narave se povečuje. Pojem objektivnosti se širi in zajema tudi subjekt(ivnost). Kantov svet sam po sebi vsebuje tudi svet za nas.🙂